Anekdota o Babjem zobu na Jelovici.
Stari ljudje pravijo, da na Jelovški planoti stara baba je živela. Nekateri so celo trdili, da je več kot stopetdeset let že imela, da čarovnica je bila, ki se skrivala je tam, češ drugače jo bi pogubili na grmadi. Baba je zelišča nabirala, s čarovništvom in napitki se je ukvarjala ter v dolino svoje uroke je pošiljala.
V dolini vsi so se babe bali, saj kadar je uroke pošiljala, nihče od kmetov upal ni, na njivo ali gozd, ker tam še danes hudičeva ježa preži, ki marsikaterega kmeta lahko zaradi njenih urokov takoj pogubi.
Ko pa baba že bila je stara ni več tako dobro zelišča nabirala, saj počasi že prihajal njen je čas. Nihče pa vedel ni koliko je stara, saj krepko čez sto jih je že nabrala.
Nekega dne pa ko baba dovolj zelišča ni nabrala, preko roba planote z jezo uroke je metala in glej babi stari spodrsne na planoti tej. In ko tako omahne v globine prostrane odkoder slišati je bilo še vedno njene uroke stare.
In iz odmeva gora slišati urok bilo je celo v dolino:
Jelovica ti ne boš več strma kot prej, takoj škrbino naredi na mesti tej.
In od takrat se vedno na koncu Jelovice, ki se zaključuje proti Bohinjski Beli vidi velik Babji zob, katerega že več sto let iz roda v rod vsi tako imenujejo. In v Bližini še danes koča stoji, ki da lastnikov se zvrstilo že več je kot tri.
Avtor:Guzej Vinko.

Z označenega parkirišča nadaljujemo po slabši cesti v smeri jame pod Babjim zobom in Babjega zoba. Cesta nas najprej vodi ob robu pašnika, od koder se nam prehodno odpre lep razgled, ki seže vse do najvišjih vrhov Karavank, nato pa za levim ovinkom, kjer opazimo planinske smerne table postopoma preide v gozd. Nekaj minut hodimo po cesti, nato pa na razmeroma novem križišču makadamskih cest nadaljujemo rahlo levo (v času opisa razpotje ni bilo označeno) na kolovoz, ki po nekaj metrih zavije še bolj v levo (naravnost jama pod Babjim zobom). Sledi vzpon skozi gozd, nekaj minut višje pa nas kolovoz pripelje na razgledno senožet, kjer se ob njenem spodnjem robu nahaja lesena koča, nam pa se odpre lep pogled proti Blejskemu jezeru in delu Karavank okrog Golice. Kolovoz nas le malo višje pripelje na drugo senožet, kjer nas oznake povedejo desno, na sprva slabše opazno stezico, ki preide v gozd. Ko stopimo v gozd, postane steza lepo sledljiva, le ta pa se prične strmeje vzpenjati. Nekaj minut višje prečimo novo, še ne v celoti dokončano gozdno cesto, nad njo pa se markirana pot dokaj strmo vzpenja skozi gozd. Ko pot zavije desno se nekoliko položi, nato pa se prečno vzpenja proti desni čez vse bolj strma pobočja. Višje postane pobočje še bolj strmo, a je pot razmeroma široka, tako da večjih težav prečenje ne povzroča, je pa v mokrem, snegu ali listju potrebno nekaj več previdnosti, še zlasti pri sestopu. Ko pot obide nekaj skalnih stolpičev zavije levo, preide v dolinico, nekaj korakov naprej pa še iz gozda na planino Prihod, ki ima ravno pravšnje ime, saj smo prišli na rob Jelovice.
Ko dosežemo planino nadaljujemo naravnost oz. rahlo proti desni, nato pa stopimo na kolovoz, kjer se nam priključi pot s planine Vršana in Danejeve planine. Kolovoz se kmalu spremeni v pešpot, ki nas s "pomočjo" smerne table popelje na prepaden greben. Pot večinoma poteka nekaj metrov levo od prepada, tako da kake večje nevarnosti za zdrs ni, previdni moramo biti predvsem, ko za lep razgled stopimo nekaj korakov v desno z markirane poti. Pot, s katere se nam med krošnjami dreves odpirajo lepi pogledi proti Bledu, Bohinjski Beli in najvišjim vrhovom Julijskih Alp, nas pripelje na predvrh, kjer se v levo odcepi slabše opazna stezica proti bližnji planini Ricman.
Nadaljujemo naravnost, po poti, ki se prične vidno spuščati. Po nekaj minutah se spust konča, nas pa do razgledne točke in vpisne skrinjice Babjega zoba loči le še kratek zmeren vzpon.
Kupljenik - planina Prihod 1:00, planina Prihod - Babji zob 30 minut.
Opis in slike se nanašajo na stanje leta 2015 (april).
(vir: hribi.net)

S parkirišča se usmerimo na kolovoz v smeri Kope. Kolovoz, ki se nadaljuje čez večje travnato pobočje in s katerega se nam odpre lep pogled na greben Cimprovke s Kopo, se najprej zložno spušča, nato pa preide v gozd, kjer najprej preči studenček, nato pa se prične strmeje vzpenjati. Pot, ki ni označena s Knafelčevimi markacijami temveč z manjšimi lesenimi tablicami, na katerih je narisana lok smučka, se še nekaj časa razmeroma strmo vzpenja, nato pa nas pripelje na slabše označeno razpotje, kjer nadaljujemo po zgornjem desnem kolovozu, le ta pa nas po nekaj minutah nadaljnjega vzpona pripelje na sedelce med Črtovim robom in Prvičem.
Tu, kjer se povsem približamo gozdni cesti, ki vodi na Porezen nadaljujemo rahlo levo ter vzpon nadaljujemo v smeri Kope ter tudi Porezna. Pot nadaljujemo po širokem kolovozu, ki se postopoma oži, višje pa se spremeni v prijetno planinsko pot, po kateri se hitro vzpnemo na naslednje sedelce.
Z razglednega sedelca nadaljujemo rahlo desno v gozd in pot nadaljujemo po grebenu Cimprovke. Že tako občasno redek gozd se kmalu še dodatno razredči, nas pa razmeroma razgledna pot hitro pripelje na označeno razpotje, kjer nadaljujemo levo v smeri Kope (desno Porezen). Sledi kratek precej strm spust po nekakšnih stopnicah do vznožja razglednega pomola Kope. Tu se greben zoži, pobočje pa postane tudi bolj strmo. Od tudi sledi le še krajši vzpon in pot nas pripelje na razgleden pomol Kope.

Če smo parkirali na ovinku se usmerimo na peš pot z oznakami "dom na Lubniku". Pot, ki je dobro označena nas po približno pol ure hoje od izhodišča pripelje do vasi Gabrovo.
Če pa smo se pripeljali nekoliko višje pa se najprej sprehodimo do križišča, kjer se odcepi cesta v vas Gabrovo. Te cesti, ki se rahlo vzpenja nato sledimo do omenjene vasi, kjer se priključimo poti z nižjega izhodišča.
Iz vasi Gabrovo nadaljujemo po za promet zaprti gozdni cesti, ki se rahlo vzpenja ob robu gozda. Po nekaj minutah hoje po tej cesti pa le zapustimo saj nas markacije usmerijo rahlo desno na peš pot, ki se takoj strmo vzpne. Po nekaj korakih strmina popusti in pot se naprej vzpenja skozi strnjen gozd. Nekoliko višje se pot priključi širokemu kolovozu, ki mu sledimo v desno. Kolovoz nas nato pelje mimo manjše že zaraščene poseke za katero pridemo na razpotje.
Nadaljujemo levo po zložnem in markiranem kolovozu, ki se po nekaj minutah nadaljnje hoje spremeni v zmerno strmo peš pot. Pot se višje razširi in se le malo za tem priključi širokemu deloma kamnitemu kolovozu, ki pride iz vasi Breznica. Vzpon nadaljujemo po omenjenem kolovozu, ki se še naprej vzpenja skozi gozd. Nekoliko višje se nam z desne priključi pot iz Podlubnika, mi pa nadaljujemo po kolovozu, ki nas po nekaj naslednjih minutah hoje pripelje na vrh Lubnika.