Galerija / potopis

Vrh BAČA

Objavljeno: 15 maj 2022 Majda

Vrh Bače - 1273m - je razgledno sedlo med Primorsko in Gorenjsko. Na južni strani sedla, se nahaja prijetna lovska koča, od katere se nam odpre lep razgled na Porezen in Baško grapo pod njim. V bližini lovske koče, pa se nahaja tudi kar nekaj zanimivih vojaških bunkerjev in kasarn, ki so jih zgradili Italijani med obema svetovnima vojnama. V nedeljo, 15.maja 2022 ob 8.00 smo se odpeljali na Petrovo Brdo. Trije planinci in tri planinke smo se podali na pot v smeri Črne prsti. Pol ure strmega kolovoza smo uspešno predihali. Naredil se je topel sončen dan brez oblačka. Hodili smo po gozdu komaj ozelenelih bukev. V križiščih smo zavijali v smer Črna prsti. Pot se je položila in nas pripeljala na staro, a odlično ohranjeno mulatjero. Vzpon nadaljujemo po omenjeni mulatjeri. Kmalu nam padlo drevo naredi malo težav, da ga obhodimo. Mulatjera nas skozi gozd in nekaj grap pripelje do hišice, ki je Lovčev bivak Pri Koucah -1192m. Hišic je več, pa vrt, kurišče, klopi in mize, vrtiček, razgledni stolp, kozolček, stranišče in verjetno še kaj. Vzeli smo si čas za počitek in uživanje. Tu se pot razdeli na Lajnar ali naprej na Črno prst. Od Lovčevega bivaka nadaljujemo po markirani poti v smeri Črne prsti. Poti je dobro uhojena, ne da se izgubiti, a markacij ni več. Le zelo stare markacije so na kakšni skali. Pot naprej položno preči pas gozda, nato pa postopoma preide na vse bolj razgledna pobočja, s katerih se nam odpira razgled v Baško grapo in gore naokoli. Ob poti v skalovju nas razveseli cvetoči avrikelj. Ko se pot rahlo spusti smo že na cilju – lovska koča v sedlu. Z zanimanjem pregledamo kasarno ob poti. Še bolj pa nas pritegne balkon in line bunkerja visoko v skalovju. Po označeni, a ozki stezici, smo vse tri planinke dosegle vhod v bunker in si bunker odznotraj ogledale. Čudile smo se zidu – gladek, nepopokan, ne vlažen. Kar težko verjamemo, da je star 100 let, zgrajen po določitvi Rapalske meje. Pri lovski koči smo pomalicali in se po isti poti vrnili na Petrovo Brdo. Izlet je bil čudovit in nezahteven. Hodili in počivali smo 4 ure, naredili 10km in malo več kot 500 višinskih metrov. Ali vi to zmorete? Seveda. Zato,…. Prihodnjič povabljeni z nami. Izleta smo se udeležili: Eli, Majda, Mojca, Franček, Boro in Marjan.

Kolearjenje Suhadole

Objavljeno: 27 april 2022 Tone, Majda

/

Silva Papež - DEL MOJE MLADOSTI

Objavljeno: 26 marec 2022 Silva Papež

PD ŠMARNA GORA JE BILO DEL MOJE MLADOSTI Silva Papež, Vikrče Zazvonil je telefon, neznanaPD številka. Oglasim se, na drugi strani pa Pavel Šušteršič. Pavle? Kaj neki želi? Pa reče: »50-letnica društva je že mimo, izdali bomo zbornik, malo zamujamo, napiši kaj, karkoli.« Obljubim. Kaj pa napisati? Društvo je pred 10 leti izdalo zbornik o svojem 40-letnem delovanju, mar bo zanimivo ponovno obujati spomine za 40, 50 let nazaj? Že preko 30 let nisem več aktivna. Razmišljam nekaj dni. Zakaj pa ne bi pisala o našem, družinskem delovanju v društvu? Oče Lojze je bil ljubitelj gora. Vedno me je čudilo, da so ga, Dolenjca, gore tako prevzele. Še preden sem začela hoditi v šolo, sva marsikatero soboto ali nedeljo odšla v hribe, ne prav visoko in ne prav daleč, majhna sem še bila za kaj višjega, Šmarna gora pa je bila velikokrat naš cilj. Nisem še imela 8 let, leta 1971, je bil v gostilni Kovač ustanovni sestanek navdušencev, on pa je bil eden izmed njih, ustanoviteljev Planinskega društva Šmarna gora. Koliko let je sodeloval v društvu, 20, 25? Svoja najbolj aktivna leta je bil društveni gospodar. Kot žagar je imel pri roki material – les, imel pa je tudi znanje, ki ga je društvo potrebovalo pri svojih akcijah, in za društvo si je vzel čas. Planinski tabori so bili zame vedno nekaj posebnega. Prvi šotori, ki jih društvo nabavilo, so bili mali zeleni dvojčki in nekoliko večji trojčki in ker društvo ni imelo primernega prostora, so bili nekaj let shranjeni na našem podstrešju. Spomnim se, da je oče naredil ogrodje za leseno prenosno kuhinjo, ki s(m)o jo nekaj let sestavili in uporabljali na poletnih taborih. Društvo je kupilo ogromno živo rdečo ponjavo in ta kuhinja je odlično služila kuharici in ekonomu. Tudi ta kuhinja je bilo shranjena na našem podstrešju. Mami Erika je kot kuharica sodelovala na nekaj taborih, v Krmi – tedaj še dolini brusnic in gob sirovk, ki so nam dnevno popestrile jedilnik, v Robanovem kotu – rogovje gamsa, ki ga je mami našla, imamo še vedno doma, v Vojah, kjer je bil oče vodja tabora, morda je kuhala še na katerem, pa mi spomin ne seže več tako daleč. Zelo dobro je kuhala, hvalo sem poslušala vsako leto, še posebej, ko se je bližal čas za naslednji tabor. Ti tabori so bil tudi čas našega skupnega družinskega dopusta. Prvi tabor, ki sem se ga udeležila, mi je ostal najbolj v spominu – Zadnjica. Najmlajša udeleženka, še ne 11 let, in sosedov striček, Miško Oblak – najstarejši, 71 let, sva si delila šotor. Prvo jutro sem se zbudila s tremi škorpijoni pod ležiščem. Seveda smo tabor prestavili na drugo mesto. Tisto leto sem tudi prvič osvojila Triglav in prejela sem planinsko ime – Marjetica. Mislim, da se nihče več ne sprašuje, kdo in kdaj je na Šmarni gori postavil prve klopi. Še vedno stojijo. Klop na Zatrepu, na Mazijevi poti, Na peskih, na vrhu Grmade so bile očetovo delo. Seveda so bile po desetletjih klopi že obnovljene, železna ogrodja pa so še ista. V spominu mi je ostalo postavljanje klopi na Grmadi. Dvojna klop, ki je bila postavljena tako, da je polovica gledala proti Šentvidu in druga polovica proti Kamniškim Alpam, je bila nerodna in težka, tudi za dva človeka pretežka, da bi jo nesla na Grmado. Pa se je javil Štefan Marenče, ki je nabiral kondicijo za odpravo v Himalajo. Ne spomnim se, kdaj točno je to bilo, nekje med letoma 1975 in 1978. Naprtil si jo je na ramo in jo odnesel na vrh Grmade. Nihče ga ni dohajal. Beton pa je prinesel na Grmado osliček, ki si ga je oče sposodil pri prijatelju v Medvodah. V spominu mi je ostal tudi tabor Ljubljanskih planincev leta 1981, ob 10. obletnici PD Šmarna gora, ki je bilo organizator le-tega. Kar nekaj dni je bilo potrebnih, da smo pripravili prireditveni prostor. Tabor se je razprostiral pod štalami na pobočju Šmarne gore, od Upljeve gostilne na Sedlu proti Gorjančevi domačiji. Bilo je zgodnje poletje, planinci so se ves teden trudili s pripravljanjem potrebnega materiala, po planini so počistili grmovje, postavili veliki oder, klopi in mize, na koncu pa poskrbeli še za hrano in pijačo. Še vedno imam doma rjavo lončeno skodelico z letnico 1981, ki sem jo takrat prejela. Z Gorjanskim Stanetom pa sva medtem s konjem Cvetom pod prireditvenim prostorom preorala njivo za krompir. Pa moja tajniška leta v društvu, 6, 7 let, do leta 1990. Pisarna v majhnem prostoru v Vikrčah 30. V njej je bilo vedno hladno. Ob steni je bil majhen gašperček, peč, zakurili smo jo ob četrtkih, ko smo imeli uradne ure. Včasih delo tajnice ni bilo tako zahtevno, kot je dandanes. Pošta, 1 x mesečno pisanje vabil in zapisnikov sestankov upravnega odbora, skrb za knjižnico – da tudi knjižnico smo imeli, pisanje društvenega dnevnika, da se je beležilo, kdaj in kam so bili izvedeni izleti, kje so bili tabori in podobno. V stari leseni omari z rolojem so bile shranjene škatle z dia pozitivi in dia projektor. Vsako leto so vodniki izletov in na taboru posneli dia pozitive in nato po zaključku uradnega dela letnega občnega zbora članom pripravili predavanje o dogodkih v tistem letu. Koliko se nas spomni teh začetkov? Verjetno ne več veliko. Večkrat pomislim, da se bom vrnila – društvo je bilo del moje mladosti, zakaj ne bi bilo tudi del moje starosti. Srečno.

OBČNI ZBOR

Objavljeno: 26 marec 2022 PD vodstvo, Barbara

/

Silva Papež - DEL MOJE MLADOSTI

Objavljeno: 26 marec 2022 Silva Papež

PD ŠMARNA GORA JE BILO DEL MOJE MLADOSTI Silva Papež, Vikrče Zazvonil je telefon, neznanaPD številka. Oglasim se, na drugi strani pa Pavel Šušteršič. Pavle? Kaj neki želi? Pa reče: »50-letnica društva je že mimo, izdali bomo zbornik, malo zamujamo, napiši kaj, karkoli.« Obljubim. Kaj pa napisati? Društvo je pred 10 leti izdalo zbornik o svojem 40-letnem delovanju, mar bo zanimivo ponovno obujati spomine za 40, 50 let nazaj? Že preko 30 let nisem več aktivna. Razmišljam nekaj dni. Zakaj pa ne bi pisala o našem, družinskem delovanju v društvu? Oče Lojze je bil ljubitelj gora. Vedno me je čudilo, da so ga, Dolenjca, gore tako prevzele. Še preden sem začela hoditi v šolo, sva marsikatero soboto ali nedeljo odšla v hribe, ne prav visoko in ne prav daleč, majhna sem še bila za kaj višjega, Šmarna gora pa je bila velikokrat naš cilj. Nisem še imela 8 let, leta 1971, je bil v gostilni Kovač ustanovni sestanek navdušencev, on pa je bil eden izmed njih, ustanoviteljev Planinskega društva Šmarna gora. Koliko let je sodeloval v društvu, 20, 25? Svoja najbolj aktivna leta je bil društveni gospodar. Kot žagar je imel pri roki material – les, imel pa je tudi znanje, ki ga je društvo potrebovalo pri svojih akcijah, in za društvo si je vzel čas. Planinski tabori so bili zame vedno nekaj posebnega. Prvi šotori, ki jih društvo nabavilo, so bili mali zeleni dvojčki in nekoliko večji trojčki in ker društvo ni imelo primernega prostora, so bili nekaj let shranjeni na našem podstrešju. Spomnim se, da je oče naredil ogrodje za leseno prenosno kuhinjo, ki s(m)o jo nekaj let sestavili in uporabljali na poletnih taborih. Društvo je kupilo ogromno živo rdečo ponjavo in ta kuhinja je odlično služila kuharici in ekonomu. Tudi ta kuhinja je bilo shranjena na našem podstrešju. Mami Erika je kot kuharica sodelovala na nekaj taborih, v Krmi – tedaj še dolini brusnic in gob sirovk, ki so nam dnevno popestrile jedilnik, v Robanovem kotu – rogovje gamsa, ki ga je mami našla, imamo še vedno doma, v Vojah, kjer je bil oče vodja tabora, morda je kuhala še na katerem, pa mi spomin ne seže več tako daleč. Zelo dobro je kuhala, hvalo sem poslušala vsako leto, še posebej, ko se je bližal čas za naslednji tabor. Ti tabori so bil tudi čas našega skupnega družinskega dopusta. Prvi tabor, ki sem se ga udeležila, mi je ostal najbolj v spominu – Zadnjica. Najmlajša udeleženka, še ne 11 let, in sosedov striček, Miško Oblak – najstarejši, 71 let, sva si delila šotor. Prvo jutro sem se zbudila s tremi škorpijoni pod ležiščem. Seveda smo tabor prestavili na drugo mesto. Tisto leto sem tudi prvič osvojila Triglav in prejela sem planinsko ime – Marjetica. Mislim, da se nihče več ne sprašuje, kdo in kdaj je na Šmarni gori postavil prve klopi. Še vedno stojijo. Klop na Zatrepu, na Mazijevi poti, Na peskih, na vrhu Grmade so bile očetovo delo. Seveda so bile po desetletjih klopi že obnovljene, železna ogrodja pa so še ista. V spominu mi je ostalo postavljanje klopi na Grmadi. Dvojna klop, ki je bila postavljena tako, da je polovica gledala proti Šentvidu in druga polovica proti Kamniškim Alpam, je bila nerodna in težka, tudi za dva človeka pretežka, da bi jo nesla na Grmado. Pa se je javil Štefan Marenče, ki je nabiral kondicijo za odpravo v Himalajo. Ne spomnim se, kdaj točno je to bilo, nekje med letoma 1975 in 1978. Naprtil si jo je na ramo in jo odnesel na vrh Grmade. Nihče ga ni dohajal. Beton pa je prinesel na Grmado osliček, ki si ga je oče sposodil pri prijatelju v Medvodah. V spominu mi je ostal tudi tabor Ljubljanskih planincev leta 1981, ob 10. obletnici PD Šmarna gora, ki je bilo organizator le-tega. Kar nekaj dni je bilo potrebnih, da smo pripravili prireditveni prostor. Tabor se je razprostiral pod štalami na pobočju Šmarne gore, od Upljeve gostilne na Sedlu proti Gorjančevi domačiji. Bilo je zgodnje poletje, planinci so se ves teden trudili s pripravljanjem potrebnega materiala, po planini so počistili grmovje, postavili veliki oder, klopi in mize, na koncu pa poskrbeli še za hrano in pijačo. Še vedno imam doma rjavo lončeno skodelico z letnico 1981, ki sem jo takrat prejela. Z Gorjanskim Stanetom pa sva medtem s konjem Cvetom pod prireditvenim prostorom preorala njivo za krompir. Pa moja tajniška leta v društvu, 6, 7 let, do leta 1990. Pisarna v majhnem prostoru v Vikrčah 30. V njej je bilo vedno hladno. Ob steni je bil majhen gašperček, peč, zakurili smo jo ob četrtkih, ko smo imeli uradne ure. Včasih delo tajnice ni bilo tako zahtevno, kot je dandanes. Pošta, 1 x mesečno pisanje vabil in zapisnikov sestankov upravnega odbora, skrb za knjižnico – da tudi knjižnico smo imeli, pisanje društvenega dnevnika, da se je beležilo, kdaj in kam so bili izvedeni izleti, kje so bili tabori in podobno. V stari leseni omari z rolojem so bile shranjene škatle z dia pozitivi in dia projektor. Vsako leto so vodniki izletov in na taboru posneli dia pozitive in nato po zaključku uradnega dela letnega občnega zbora članom pripravili predavanje o dogodkih v tistem letu. Koliko se nas spomni teh začetkov? Verjetno ne več veliko. Večkrat pomislim, da se bom vrnila – društvo je bilo del moje mladosti, zakaj ne bi bilo tudi del moje starosti. Srečno.

1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|»