PD Izlet v neznano 2013

Objavljeno: 12 oktober 2013

Vsak, ki je že izkusil organizacijo izleta v neznano, ve, kako potekajo meseci, tedni in dnevi pred izletom. Najprej je še ogromno časa…. Uh, kje je še to, čez slabo leto, pa potem čez več kot pol leta…. Malo že iščeš ideje in brskaš po internetu, po knjižnici, tipaš pri znancih, a izlet je še daleč in čas kar beži… Potem pride začetek poletja, ko se odločiš : »Ja, zdaj bo pa res treba zagrabit.« In greš na oglede, pripraviš prvi grobi plan, se povežeš z lokalci in preizkusiš prvo gostilno. Potem poletje pade mimo – ali si na dopustu, ali vreme ni tapravo ali pa je kje kak piknik, fešta,akcija… In tu je jesen, za nas čas, ko se spet sestavlja družinski urnik popoldanskih in vikend obveznosti, prevozov, protokol obnašanja (»Najprej domača naloga, potem televizija…«, »Spat ob 10h…«, …) in kar naenkrat začne voda teči v grlo. Rezerviraš avtobus in kraj, kjer bo večerja.  Po telefonu in mailu se zmeniš glede vodenja. Zbereš literaturo. In greš spet na oglede, tokrat že bolj usmerjeno , z listom, na katerega si pišeš kilometre in čase in kje bo avtobus parkiral, obračal, pa stroške … Vse se zmeniš, določiš natančen urnik, radodarno dodajaš minute za vkrcavanje in izkrcavanje in pitje kavice in wc. In čas beži vedno hitreje. Izračunaš stroške, pripraviš vabilo, začneš zbirati prijave. Kar nakenkrat je  le še dober teden  do izleta. V paniki, da ne bi kaj spregledal, greš še enkrat na oglede, da prehodiš vse, kar se bo tisti dan prehodilo. Nabiraš izletnike in začneš spremljati vremensko napoved. Najprej tako, bolj na počez, zadnje dni pa vsakih nekaj ur . Zadnji večer pripraviš vse, kar bo treba vzeti s seboj in še zadnjič preveriš vremensko napoved pri vseh možnih virih – v upanju, da se vremenarji morda premislijo. Težko zaspiš in se zbujaš vsako uro, da ne bi zaspal. Zjutraj prva pot vodi na balkon – mogoče pa le ne bo deževalo? S cmokom v grlu se odpraviš k gasilnemu domu – huh, avtobus in šoferka sta že tu, hvala Bogu, vsaj ta skrb odpade. Izlet se lahko začne.


Letošnje neznano je bilo pred tem čisto neznano tudi za nas organizatorje. Želeli smo si videti deželo kozolcev in ob tem odkrili košček Slovenije, ki je zelo blizu nas – a vendar skrit. Ko se peljemo po avtocesti proti Dolenjski niti ne slutimo, kaj se skriva le nekaj kilometrov stran mimo Trebnjega gor med trebanjskimi goricami. Koliko hribčkov, cerkvic, gradov, …, kako lepo urejeni kraji…


Po odhodu z nekaj zamude in manjšem ovinku na poti ter po obveznem ugibanju cilja izleta smo se dobre volje pripeljali v Rodine pri Trebnjem na sadjarsko kmetijo Uhan. Tam so nas pričakali štrudelj, kavica  in prijazni domači. Ogled nasada dreves in čebelnjaka je bil zelo zanimiv in poučen, sploh ob odlični razlagi gospodarice. Marjeta ve veliko o sadjarstvu, pa  okoliških krajih, saj je tudi lokalna turistična vodička in zato je bilo najbolj primerno, da nas pospremi še do Lanšpreža. Seveda potem, ko smo skoraj izropali domačo prodajalnico in lesenemu ježu našli nov dom.


Na Lanšprežu smo se podrobneje spoznali z zgodovino okoliških krajev in usodo številnih gradov, ki so včasih stali v okolici. Potem smo si ogledali še kapelo, v kateri je pokopan najznamenitejši gospodar Lanšpreža Peter Pavel Glavar, in okolico, še posebej krasen star kamnit kozolec. Ob odhodu z Lanšpreža je začelo deževati in tako smo v Šentrupert v muzej kozolcev  prišli v kar lepem nalivu. Še dobro, da so kozolci v muzeju večinoma toplarji in smo lahko kustosinjo Alenko, ki nas je popeljala med kozolci in nam jih predstavila, poslušali na suhem, pod streho. Veliko novega smo izvedeli . Po kozolcih je bila na vrsti še nekaj korakov oddaljena znamenita gotska cerkev Sv.Ruperta , ki nam jo je razkazal upokojeni ravnatelj osnovne šole. Nekaj minut smo imeli časa za kavico, nato pa smo se odpeljali proti Speči lepotici – gradu Mirna. Dež je še kar padal, še dobro, da je v gradu toliko arkad in smo lahko mirenskega župana, ki nam je grad predstavil, poslušali pod streho.


Ker dež ni in ni hotel ponehati in smo bili že malo premočeni in premraženi  smo v zadnjem hipu spremenili plan in se namesto do Nebes zapeljali do ranča Aladin. Tam so nas pričakale različne živali s kamelo Aladinom na čelu, pa suhe mesnine in cviček za lačne in žejne. Po ogledu živali in polnjenju želodčkov se nas je tudi nebo usmililo in zadnjo etapo izleta smo opravili v suhem. Odpeljali smo se do vasice Hrastno, kjer smo v kmečkem turizmu Pri Deželanu ob dobri hrani in kapljici zaključili izlet. Za zaključek smo s kvizom preverili še, koliko zanimivosti, ki smo jih slišali čez dan, je ostalo v spominu. Zmagala je ženska ekipa : Milena, Majda, Ela, Bogdana. A tudi drugi dve ekipi sta se pogumno borili, tako, da so bili na koncu nagrajeni vsi sodelujoči.


Morda je kdo med vožnjo proti domu zaznal manjše tresenje zameljskega površja – ne ni šlo za potres, to je bila skalca, ki se  je nam organizatorjem odvalila s srca po uspešno izvedenem izletu. Le Nebesa so se nam izmuznila – očitno naši izletniki niso bli zadosti skesani in pobožni in bo treba tja oditi kdaj drugič.


Meti Vidmar