NOVOLETNA LJUBLJANA 2019

POROČILO IZLETA NOVOLETNA LJUBLJANA

Z mestnim avtobusom smo se odpeljali do postajališča Tivoli. Mraz ni bil prehudi, zato smo skozi park dobrovoljno klepetali in ugibali, kje bi bil Lattermanov drevored.
Na začetku Jakopičevega sprehajališča, ki je glavni del Plečnikove promenade, smo se ustavili še v žaru dneva, kjer je naša Romana poskrbela za topel začetek.
Lattermanov drevored, Ljubljana (tudi Meridi(j)anski drevored in Šišenski drevored) je pravzaprav bivši drevored v ljubljanskem Parku Tivoli; potekal je po trasi današnjega Jakopičevega sprehajališča, deloma Cankarjeve ceste ter po pešpoti v Tivoliju.
Za začetek drevoreda velja leto 1813 (v času Ilirskih provinc), ko je francoski inženir Jean Blanchard zasnoval serijo treh povezovalnih drevoredov, ki tvorijo črko A. Prvi avstrijski guverner (po koncu francoske vladavine), Krištof Latterman, je nadaljeval z urbanističnim urejanjem Tivolija in je dal zasaditi še drevored med današnjim gradom Tivoli in Cankarjevo cesto.
Zasaditev je finančno omogočil ljubljanski gostilničar in hotelir Andrej Malič, ki je na mestu današnje Name imel svoj hotel in gostilno (torej kjer se je drevored zaključil). Po Lattermanovem odhodu iz Ljubljane je ljubljanski mestni svet drevored poimenoval po njem.
Povezovalni drevored med Cekinovim gradom in gradom Tivoli je Meridianski drevored, saj leži točno na poldnevniku.
Naslednji večji poseg v drevored je bila gradnja železniške proge, ki je leta 1850 presekala drevored in tako prekinila povezavo Tivolija s centrom Ljubljane. Tivoli je s tem izgubil južno tretjino, katera je bila pozneje pozidana. S tem se je drevored zmanjšal na severno stran železnice, medtem ko je južni del drevored počasi postal Cankarjeva cesta.
Leta 1908 je Rihard Jakopič na začetku drevoreda postavil Jakopičev paviljon po načrtih arhitekta Maksa Fabianija; to je bilo prvo namensko zgrajeno umetniško razstavišče v Sloveniji. Paviljon je stal prav na začetku Lattermanovega drevoreda v Parku Tivoli (Ljubljana).
V 30. letih 20. stoletja pa je sledil urbanistični poseg Jožeta Plečnika, ki je na večjem delu drevoreda vzpostavil Plečnikovo promenado, ki je nadomestila Lattermanov drevored in poteka od Cankarjeve ceste do grada Tivoli. Glavni del promenade predstavlja Jakopičevo sprehajališče.
Plečnik je sprehajališče uredil kot 25 m široko peščeno pot z robniki, 23 sredinsko postavljenimi betonskimi nosilci za steklene svetilke (med njimi pa je uredil cvetlično gredo) in klopmi ob straneh, nato pa je še promenado razširil z novo zasajenim drevoredom. S tem je ne le vzpostavil povezavo med gradom Tivoli in centrom, ampak tudi povezal posamezne dele parka med seboj. Zaradi pogostega vandalizma so odstranili prvotne svetilke in jih nadomestili s kopijami.
Leta 2009 je bila promenada in s tem tudi sprehajališče, kot Plečnikovo delo, razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.
V 70. letih 20. stoletja pa so zgradili še tri podhode pod železniško progo, enega tudi na mestu bivšega Lattermanovega drevoreda, s čimer je bila ponovno vzpostavljena neprekinjena pot od gradu Tivoli do mestnega centra.
V zavedanju zgodovine in naših velikih mož, smo si ogledali razstavo Matematika in fizika v sliki ter že skoraj v mraku prispeli do Švicarije, našega drugega cilja ki ga je v uporabo 9. maja 2017 dobil Mednarodni grafični likovni center.
Švicarija pomeni prostorsko in vsebinsko razširitev matične ustanove. Z novo pridobljeno enoto se centru tako odpirajo možnosti za vzpostavljanje novih načinov komuniciranja z obiskovalci.
Prisotnost umetnikov v ateljejih, na delavnicah ali na strokovnih srečanjih spodbuja neposreden in dvosmeren pretok znanja in izkušenj med ustvarjalci in obiskovalci. Rezidenčni program Švicarije je tesno povezan z lokacijo in zgodovino stavbe, ki je v minulih desetletjih že opravljala funkcijo produkcijskega prostora.
Danes ponovno omogoča začasen prostor za ustvarjanje trinajstim domačim umetnikom (Anja Jerčič, Neža Knez, Damijan Kracina, Silvan Omerzu, Tanja Pak, Silvester Plotajs Sicoe, Marija Mojca Pungerčar, Ana Sluga, Zora Stančič, Martina Štirn, Miha Štrukelj, Veljko Zejak, Plateauresidue) ter vpeljuje mednarodni rezidenčni program, čemur so namenjeni trije bivalni ateljeji, ki bodo vsako leto gostili več tujih ustvarjalcev in drugih strokovnjakov s področja umetnosti in družbenih ved.
V zgodovinski perspektivi se zarisuje kot prostor gostoljubja, gostovanja, sobivanja, izmenjave in transformacije. Z mislijo na potrebe sedanjega časa Švicarija te ideje in vrednote nadaljuje in razvija.

Pred zadnjim ciljem smo, ogled lučk in ponudbe novoletne Ljubljane , že v mraku, ki je nudil prekrasen pogled na osvetljeni mestni grad in del luči mesta, zdihovali in si bili enotni: Ljubljana je najlepše mesto.

Darja Grad