VOLNIK ali MT. LANARO

Objavljeno: 9 februar 2020Vodila: Majda K.

NAŠA POT: Ljubljana, Fernetiči, - Repen, Volnik, Repentabor, Col. Ljubljana


Prvi postanek smo imeli na mejnem prehodu FERNETIČI, kjer smo se zbrali v polni zasedbi. Malo smo obujali stare spomine o zanimivih prehodih meje še v času Jugoslavije, opazovali močno zasmeteno grmovje ob cesti in se čudili nam, ljudem, kako lahko to počnemo.



Prvi pravi postanek je bil v vasi REPEN. Vreme je bilo prijetno, brez pravega sonca sicer, z malo meglice, a ravno prav za hodit. Avtomobile smo pustili nad vasjo in si šli ogledat prvo znamenitost kraja, prenovljeno kraško hišo. Šli smo mimo obnovljenega vaškega vodnjaka, krajinske table in obeležja kot nalašč za prve fotografije. Vodila nas je prijazna Majdina kolegica Damjana Ota. Povedala nam je, da tu živi še vedno pretežno slovenski živelj in veliko drugih zanimivosti o kraju in ljudeh; o začetkih prenove te hiše, o zanesenjakih, ki so odkupili še eno redkih nespremenjenih hiš po vojni, in jo obnovili tako, da sedaj tam potekajo različne kulturne prireditve in dogodki, od razstav do kraške ohceti, ki poteka vsake dve leti, konec avgusta, zadnja leta manj pogosto, če le dobijo zainteresirane mladoporočence, saj dogodek poteka celih 5 dni in je povezan z običaji teh krajev, oblačili in samo poroko, ki je v cerkvi na Repentaboru.
Nato smo se odpravili na naš glavni cilj, hrib VOLNIK, 546m, ki mu domačini rečejo »Vounk », po volni, saj so se v okolici vedno pasle ovce. Na poti smo videli le govedo, ki je bilo zanimive črno bele barve, po hrbtišču so bile živali bele barve, obe stani trebuha pa črne. Pot je zložna, prijetna za vse, tudi tiste z manj kondicije. Na hrib vodi več poti. Mi smo šli iz kraja Repen, torej italijanske strani, lahko bi šli tudi iz Pliskovice na naši strani. Na vrhu je manjši razgledni stolp. Hrib je sicer poraščen s črnim gabrom, hrastom puhavcem in črnim borom. Danes je ta kraška pokrajina zaraščena, včasih ni bila. Volnik je del zaščitenega območja, je naravni rezervat in vključen v Naturo 2000. kjer imajo organizirano tudi požarno stražo; terenski delavci lahko kršitelje tudi oglobijo za odmetavanje odpadkov, kar je 100€. Tudi to je del ohranjanja naravne in kulturne dediščine občutljivega kraškega sveta. Na vrhu je poleg razglednega stolpa še kamnito obeležje rojaku, zaslužnemu planincu. Je v obliki črke V, oziroma kot puščica kaže smer proti Triglavu, kar kaže na zavedne Slovence, ki še vedno živijo v teh krajih in ohranjajo slovensko bit in poreklo. Ob lepem vremenu je čudovit razgled na vse strani, od Tržaškega zaliva do Julijskih Alp. Tokrat ni bilo tako čisto nebo, a ni bilo niti burje, ki v teh krajih močno piha in preganja obiskovalce z vrha Volnika prej kot bi si želeli. Sledil je kratek počitek, malica in sproščen pogovor udeležencev.
Nato smo se spustili nazaj do avtomobilov in se z njimi odpeljali do REPENTABORA.



Občina Repentabor je najmanjša občina v Tržaški pokrajini. obsega vasi Fernetiči, Col in Repen. Slovenci si v teh krajih zelo prizadevajo za ohranitev slovenskih imen krajev.
Repentaborska cerkvena zgodovina sega daleč nazaj. Napis na vratih, v bohoričici pravi takole: Leta 911 je Tabor zidan. Repentabor trdnjava slovenskega kmeta, ki se je sem zatekal pred turškimi hordami, ko so v hudih dneh srednjega veka plenile prav do Tržaškega. Srečnim naključjem se imamo zahvaliti, da se je ohranil skoraj nedotaknjen do današnjega dne.
Repentaborska cerkev je posvečena Devici Mariji. Razvaline v okolici pričajo o burni preteklosti kraja. Cerkev je bila prvič omenjena v škofijski listini iz leta 1316. Listina navaja tudi slovenska imena nekaterih okoliških vasi in je dragocen dokument o nepretrganem obstoju Slovencev v teh krajih. V preteklosti je bila cerkev velikokrat predelana. Leta 1559 je cerkev postala tabor. Današnjo obliko je dobila leta 1750. Poleg cerkve, znotraj obzidja, stoji še župnišče, mežnarija in stavba, ki je bila včasih sedež repentabrske srenje. Repentabor je bil včasih precej pomembna lokalna romarska pot.
Danes se tu ustavljajo številni turisti zaradi izrednega razgleda po Krasu, proti morju in proti Alpam v daljavi.
Tudi mi smo z zanimanjem poslušali našo vodičko Damjano, si ogledali notranjost cerkve in se razgledali naokrog, saj je razgled res enkraten.



COL zaključek poti
Zadovoljni, da smo imeli še lep planinski izlet, se lepo sprehodili, osvojili naš glavni cilj, hrib Volnik in zraven videli še zanimive okoliške kraje, spoznali njihovo zgodovino ter trud za ohranjanje slovenske besede in Slovencev na tem območju, smo se zadovoljno spustili do bližnjega kraja Col, kjer smo ob postanku in kavici zaključili skupno pot.
Hvala Majdi in Damjani in nasvidenje na našem naslednjem planinskem izletu!



Zapisala: Branka Gabrenja Müller