STOL (2236 m) ali najvišji vrh Karavank

PROČILO IZLETA

V nedeljo 24. maja 2020 se nas je devet pogumnih (no, s Čečo pač 10) odpravilo proti Gorenjski. Napoved ni bila najlepša a dežja niso napovedali. In nedelja zagotovo ni dan, ko ostanemo doma.
Naši jekleni konjički so hitro premagovali kilometre do Žirovnice, ko smo zavili proti Valvazorjevemu domu (1181m), kjer smo jih za nekaj ure zapustili. Brrrr, nas je objel hlad, ki ga v dolini že nekaj časa nismo več vajeni. Zato smo smelo stopili na Žirovniško pot, da smo se hitro ogreli.
Kljub mojemu občutku, da grem zložno počasi, se je z repa kolonice oglasilo godrnjanje, zakaj tako hitro. Do konca ture nisem mogla ugotoviti ali sem bila jaz prehitra ali pa je določenim skozi koronocajt usahnila kondicija.
Pote je bila prijetna, mestoma strma in po dobri uri so nas pozdravile 3 klopce in prečudovit razgled na gorenjski konec naše deželice. Zapovedala sem počitek in malico. Seveda je sledilo tudi obvezno iskanje dobrih posnetkov, ki jih res ni manjkalo.
Nadaljevali smo po bolj odprtem svetu do grabna, kjer je začelo salamensko pihati, da nas je kar prestavljalo in seveda – zeblo. Navlekli smo nase vse, kar je bilo še viška v nahrbtnikih, najbolj cenjene so bile – rokavice.
V samem grabnu pod vrhom je še ležal južni sneg, ki se bil lepo shojen in so narejene stopinje samo lepo čakale na nas. Do sedla nas je veter res vztrajno prepričeval, da ne na vrh. A kaj, ko smo vajeni marsičesa in ne obupamo kar tako. Trije smo sicer skrenili s sedla kar na do Prešernove koče (2174 m), zaradi objektivnih težav: zobobol in mraz po vsem telesu.
Ostali so poročali, da na vrhu sploh ni tako pihalo in se je čisto mirno dalo pojesti tudi sendvič. Marjan je po protokolu krstil Zvoneta, ki je bil prvič nad 2000 m nadmorske višine.
Pri koče je sledila malica, obvezno fotografiranje, čaj in krajši počitek z razgledom.
Vračali smo se naokrog po bolj položnem terenu, kjer os naš spet pozdravile gorske cvetlice, ki so naši Mileni in Eli izvabljale razne vzklike in krike.
Pot nazaj je potekala brez večjih posebnosti in če nam na Stolu pivo tudi slučajno ni zadišalo, smo si ga z največjim veselje privoščili v sedaj že topli in sončni dolini pri prijaznem osebju Valvazorjeve koče.

Darja Grad