S KOLESOM PO LJUBLJANSKEM BARJU

Objavljeno: 30 maj 2020Vodila in zapisala: Majda K. in fotografirali: Milena P. in Majda K.

Planinci smo po barju kolesarili v soboto, 30. maja 2020. Za kolesarjenje izpod Šmarne gore, po barju in nazaj smo porabili kar 6 ur in prebrcali 55 km. Mrzlo je bilo, celo nekaj kapljic je padlo po nas, a vse so odtehtali prelepi oblaki, ki so se podili po nebu in sama barjanska pokrajina.


Kar čim bolj direktno smo prikolesarili do Tromostovja in ob Ljubljanici navzgor do Špice. Tu smo prečkali reko in Grubarjev kanal in se po Ižanski cesti peljali na barje. Vodenje je prevzela Milena, ki je tu skoraj domačinka.


Napisna tabla nas je obvestila, da prihajamo v krajinski park. Ogledali smo si Vodovodni most in Plečnikovo cerkev v Črni vasi. V gostišču Koliščar smo se na kratko ustavili in okrepčali. Nadaljevali smo ob Iški. Prvo smo zavili desno in si ogledali barjansko okno, kjer voda iz globine pride na površje. Višje ob Iški smo zavili levo in se podali na Koščevo pot. Kosec je redka ptica, ki gnezdi in živi na barjanskih travnikih. Ptica je ogrožena, zato so v parku zamaknili košnjo travnikov in povečali možnost preživetja. Skozi vasi Brest in Matena smo kolesarili do Ižanske ceste. Nebo se je stemnilo, padlo nekaj kapelj, a hudega ni bilo. Še v Kozlarjev gozd smo zavili in si hitro ogledali spomenik. Prečkali smo Ižico in po cestah sem in tja zapeljali na POT okoli Ljubljane. Skozi Murglje smo odkolesarili na Dolgi most. Preko Grbe smo zelo hitro prispeli do Koseškega bajerja, kjer smo si privoščili zasluženo kavico. Še malo in bili smo na cilju – pod našo Šmarno goro.


Deset kolesarjev se nas je zbralo. Eni z utrjeno zadnjico, drugi z manj prevoženimi letošnjimi kolesarskimi kilometri, a veliko voljo. Tudi predrta guma je popestrila pot.


Mislim, da smo prav vsi uživali v gibanju in občudovanju okolice. Vabimo tudi vas – manj korajžne, da se nam na prihodnjih kolesarjenjih pridružite.