Izlet v neznano Planinskega društva Šmarna gora

ZA LJUBEZEN NOBENA POT NI PREDOLGA

Ideja za izlet v neznano se mi je porodila ob prebiranju članka v Slovenskih novicah, v katerem so bile opisane aleksandrinke in Muzej aleksandrink v Prvačini. Kaj je gnalo ženske, matere, hčere, sestre, tete, sosede, da so šle tako daleč in pustile za seboj družino, moža, pogosto celo majhne otroke? Nekatere so tam tudi ostale, nekatere pa so se vrnile domov, v domači kraj, kjer pa jih je pogosto pričakalo nerazumevanje in nesprejemanje domačinov v ruralnem svetu, saj so nazaj prišle urejene dame z manirami, ki so videle nekaj sveta.

To, da bi ženska v tistih časih preživljala družino, je bil velik tabu. Pa vendarle je gospodarska situacija, pomanjkanje služb na Primorskem in potreba pomagati svoji družini, gnala ženske iz Goriške, da so šle v Egipt, najpogosteje v Aleksandrijo. Od tod tudi ime »aleksandrinke«. Kruh so si služile kot dojilje, varuške, guvernante, sobarice, kuharice, šivilje… Zaslužek je bil vsaj 4x boljši kot v Trstu ali Gorici. Še večji tabu pa je predstavljalo dejstvo, da je marsikatera mlada mamica pustila doma svojega nekajmesečnega dojenčka in šla s svojim mlekom hranit tuje otroke v Egipt, saj je bilo to delo tudi najbolje plačano. Ko so se vrnile, jih pogosto lastni otroci niti poznali niso, tako so se morale soočiti tudi z odtujenostjo družine in marsikatera se je vrnila nazaj, saj so se kljub vsemu navadile na tamkajšnje življenje. Pogosto so se dokončno vrnile šele po upokojitvi.

V soboto 22.10.2016 smo se ob 7.00 torej podali v »neznano«, prav tako, kot nekoč aleksandrinke. Vendar je cilj kaj kmalu postal znan, in sicer Vipavska dolina. Naš prvi postanek je bil v kraju Prvačina, kjer nas je na njihovi železniški postaji pričakala ga. Vesna Humar, članica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink – Prvačina. Predstavila nam je kraj in njegovo zgodovino ter nas skozi vas pospremila do Muzeja aleksandrink, ki leži v samem središču vasi, nasproti cerkve. In kar na lepem so se tam znašle tri urejene dame, ki so v njihovem narečju razpredale o življenju in prigodah v Aleksandriji. Članice društva so nam pripravile kratko predstavo in nam tako simpatično in hudomušno predstavile aleksandrinke. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila članicam društva, saj so nam pripravile tudi manjšo pogostitev s kavo, čajem in pecivom, narejenim po receptih, ki so jih aleksandrinke prinesle s seboj domov. Ogledali smo si še vsebino muzeja in cerkev Sv. Andreja, nato pa se peš podali v vaški Sokolski dom, kjer nas je že čakala prava vipavska jota. Malo smo se okrepčali in odpočili, nekateri pa so celo zaplesali ob zvokih harmonike mojega nečaka Matica.

Kam pa zdaj? Naš šofer Beno iz podjetja Beno Tours, je že vedel kam. Pot nas je vodila na Kostanjevico nad Novo Gorico, kjer smo imeli kaj videti. Simpatična vodička Mirjam nam je povedala marsikaj. Tudi zakaj Francozi hodijo v Kostanjevico, saj je tu pokopan zadnji francoski kralj Karel X., edini francoski kralj pokopan zunaj Francije, in edini kralj, ki je pokopan v Sloveniji. Čeprav je v Gorici živel le kratek čas, so upoštevali njegovo zadnjo željo in ga tu pokopali. Na Kostanjevici nad Novo Gorico se nahaja frančiškanski samostan in prečudovita župnijska cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji, ki ji domačini pravijo Kapela, pod njo pa grobnica Burbonov, kjer so pokopani zadnji potomci francoske veje Burbonov in celo kralju zelo vdani dvorni minister.

Cerkev smo prepustili birmancem, saj je bila ravno tisto soboto tam birma in ogled nadaljevali v Škrabčevi knjižnici, v kateri hranijo zajetno zbirko (nad 16.500) resnično starih knjig, najstarejša je iz leta 1476. Zanimivo je, da knjige niso zložene po abecedi, ampak po velikosti knjige. Najbolj ponosni so na Bohoričevo slovnico Arcticae Horulae (Zimske urice) iz leta 1584, ki nosi njegovo lastnoročno posvetilo in zbirko 30 inkunabul – prvotiskov, to so knjige, ki so bile natisnjene v Evropi pred letom 1500.

V vzhodnem delu stavbe samostana deluje Skupnost Srečanje, prva skupnost italijanskega duhovnika don Pierina Gelminija v Sloveniji, kjer živijo fantje, ki so se odločili, da zapustijo življenje odvisnosti od drog. V skupnem življenju, s samopomočjo in medsebojno pomočjo, z navajanjem k redu, disciplini in odgovornosti ter delom si utrjujejo voljo, da po 30 do 36 mesecih, kolikor traja program, zaživijo brez odvisnosti od drog.

Z veseljem se vrnemo na Kostanjevico v mesecu maju, ko poteka festival vrtnic, saj oktober res ni pravi čas za opazovanje vrtnic. Tako pa smo le v miru na samostanskem vrtu pojedli vsak svoj krof in uživali na sončku, ki nas je prijetno grel. V vrtu se namreč nahaja okoli 80 sort vrtnic Burbonk, ki so znane po tem, da omamno dišijo. Odenejo se v barve od bele, roza, pa vse do škrlatne. Zanimivo pa je, da jih ne najdemo v rdečih, rumenih ali oranžnih tonih. Ime so dobile po otoku Ile de Bourbon (danes se otok imenuje Reunion), ki je bil v času njihovega nastanka v lasti francoske kraljeve dinastije Burbonov.

Peš smo se nato podali proti Restavraciji Metulj, kjer smo si privoščili kosilo. Urno so nas postregli, hrana je bila okusna, le sladico smo s težavo pojedli, saj smo si ne dolgo nazaj privoščili krofe. Po klepetu in kavici, se odpravimo h avtobusu, čeprav bi nam prav prišel kratek počitek na sončku.

Mestu vrtnic pomahamo v slovo in se odpravimo naslednjemu razvajanju naproti. Vas Branik leži v Vipavski dolini, v dolini hudourniške reke Branice, pritoka reke Vipave, na obrobju planote Komenskega Krasa, ki je znan po dobrih in uspešnih vinogradnikih, sadjarjih in vinarjih. In eden izmed njih je pričakal naš poln avtobus razigranih planincev. Damir Zgonik uspešno nadaljujejo družinsko tradicijo vinogradništva in vinarstva skupaj z očetom Aleksandrom Zgonikom.

Njihov cuvee, sestavljen iz merlota in cabernet sauvignona, letnik 2012, je bil leta 2015 protokolarno županovo vino. V degustacijski sobi smo poskušali njihova bela in rdeča vina ter modrovali, kateri je najboljši, vsak zase pa potem izbrali svoje najljubše vino. Njihovi cuveeji so res enkratni, bogati, elegantni in polnega telesa. Tudi družini Zgonik bi se na tem mestu rada zahvalila za gostoljubje, saj so nam pripravili tudi prigrizek, za povrh vsega pa še zunaj pekli kostanj. Nečak Matic pa je s harmoniko spet poskrbel, da so se tisti, ki so jih zasrbele pete, lahko zavrteli.

Kako čas hitro mine, ko se ima človek lepo in je v prijetni družbi? Celo naš šofer Beno se je tako zaklepetal, da je kar pozabil, da moramo hitro proti domu, saj so ure vožnje pri avtobusu natančno odmerjene. Je rekel, bomo šli pa malo hitreje po avtocesti. In res smo šli hitro, celo tako hitro, da smo v Tacnu skoraj dobesedno poskakali iz avtobusa.

Besede zahvale udeležencev letošnjega izleta v neznano, kako prekrasen dan so preživeli, mi veliko pomenijo. Zahvalila bi se tudi moji sestri Romani za vso pomoč in podporo pri organizaciji in izvedbi izleta in nečaku Maticu za glasbene vložke. Organizatorjema naslednjega izleta v neznano Bojani in Juretu pa želim obilo zabave pri planiranju in uspeha pri izvedbi izleta.

Nataša Kranjec