Pohod na Veliki vrh

Letošnja pomlad je bila pa res deževna. Naš aprilski pohod, ki je bil predviden v nedeljo 24. 4. Smo morali prestaviti skoraj za en mesec.  Končno se je našla nedelja, ko ni bil predviden dež. To se je zgodilo 22. maja, res lep in sončen dan.

Kot ponavadi smo se zbrali na parkirnem prostoru v Tacnu ob osmi uri. Kar trinajst se nas je zbralo. Odpeljali smom se proti Gorenjski, z avtoceste zavili na tržisko cesto in se skozi Tržič odpeljali proti Dovžanovi soteski.  V Jelendolu smo zavili levo in se po kar dobro urejeni makadamski poti pripeljali do parkirnega mesta, kjer nas desno v hrib usmerja tabla za Kofce.

Po tej poti smo hodili kakšne pol ure in prišli do kapele, kjer smo se malo oddahnili. Želja, da čim prej pridemo na razgledne travnike nas je vspodbujala, da smo kar hitro odšli naprej in kar kmalu prišli do doma na Kofcah. Po krajšem počitku sem predlagal, da bi šli tisti bolj zagnani na Veliki vrh in tisti malo manj kondicije, do Taborniškega doma na Šiji. Večina se je kar strinjala s takim predlogom in odločitev je bila taka, da jih je šlo šest na Veliki vrh in sedem na Šijo. Jaz sem bil v skupini z lažjim pohodom. Pot od Kofc do Šije ni zahtevna je speljana skoraj po ravnem skozi pašnike preko planine lIovica in naprej na planino Šija. Na planini lIovica je nekaj prav zanimivih starih pastirskih stanov. Na žalost so bile vse zaprte, ker se še ni začela pašna sezona.  V tem obdobju je po travnikih že začelo poganjati spomladansko cvetje, ki pa letos malo zamuja zaradi velike količine snega ki je zapadlo preko zime.

Po slabi uri prijetne hoje smo prispeli do tamkajšnega Taborniškega doma, kjer nas je Miha z veseljem sprejel.  Miha je prijazen upravnik doma, vedno vesel in rad poklepeta z ljudmi, tako da se veliko planincev ustavi pri njem, saj slovi tudi po izjemno dobri hrani in pijači, pa še dom je stalno odprt. Pri njem smo tudi naročili kosilo in kar sline so se nam cedile, ko je prinesel pečena rebrca z zeljem in žgance z zabelo. Miha še pridemo.

Po okrepčanju smo se še odlčili, da gremo še do planine Pungrat, da se hrana, ki smo jo zaužili malo poleže. Odločili smo se za zgornjo peš pot, toda ko smo prišli v gozd je bilo še snega, da se je udiralo skoraj do pasu. Obrnili smo nazaj in se po travnatem grebenu spustili do ceste. Kar dobro uro smo hodili, da smo prišli do pastirske koče na Pungrat, ki stoji na višini 1450m. Koča je bila sicer zaprta pa nič hudega, saj se nam tu ponujajo čudoviti razgledi skoraj po celotni Košuti.

Po kakšnem polurnem počitku smo odšli nazaj do planine Šija kjer smo popili še kakšno pivce ali kokto, še malo poklepetali z Mihom in se odpravili proti Kofcam. Domenjeni smo bili, da se na Kofcah dobimo z ostalimi, ki so šli na Veliki vrh.

Na Kofcah smo še malo posedeli, se vrnili nazaj vdolino, kjer so nas čakali naši avtomobili. Tako je minil še eden lep sončen in prijeten pohod po naših lepih planinah.

Franci Medved