Vremščica 1027m

Kar veliko se nas je zbralo v nedeljo, 12. junija 2023. Peljali smo v Pivko in še naprej skozi naselji Kal in Neverke. Pri križišču, ob katerem je tabla, na kateri piše »Volče«, smo zavili desno in parkirali. V e-opisu piše, da je tu »Heliodrom«, pa nisem nič videla. Jasno označena pot položno vodi po gozdu ves čas navzgor. Bili smo pisana druščina po letih, zdravju, kondiciji, a smo veselo korakali vedno višje.

Ko smo stopili iz gozda na travnik, smo vedeli, da vrh ni daleč. Že smo slišali zvon, ki je vabil.
Malo pred vrhom nas prijazno pozdravi cerkvica svetega Urbana, kjer smo si na kratko odpočili.
Prvi je cerkvico omenjal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske leta 1689. Zapisal je ustno izročilo, ki pravi, da najdeš vrata te cerkvice vselej odprta, čeprav jih zaklenejo. V tem izročilu je verjetno prikrito sporočilo, da so ob košnji cerkvico uporabljali tudi kot zavetišče. Še danes so na zadnjem delu cerkvice vrata, ki so vedno odklenjena, za njimi pa se skriva majhna sobica, imenovana Zavetišče sv. Frančiška Asiškega. Zavetišče je vedno odprto in tako nadaljuje gostoljubno tradicijo prvotne cerkvice. Ob vstopu v prostor lahko preberemo Sončno pesem v kamnu, na pisalni mizi pa je tudi spominska knjiga, v katero lahko zapišemo svoje vtise. Pod zavetiščem na zahodni strani je kapnica, na vzhodni strani pa »WC«. Tu je tudi kip svetega Urbana, ki pa je zaradi vlage začel razpadati. Cerkvica in zemljišče sta v cerkveni lasti. Takšna, kot je cerkvica svetega Urbana danes, pa ni prav dolgo. V ruševinah je bila verjetno že sredi 18. stoletja. Nova cerkvica je bila zgrajena v letih 2005–2009 iz ostalin predhodnice, večinoma pa iz na novo obdelanega in dovoženega kamna.
Vrgli smo kovanec v režo, da je zacingljalo, pozvonili s pravim zvonom, malo počili in nadaljevali. Že pri cerkvici svetega Urbana si lahko preberemo, da nas od vrha Vremščice loči le še sedem minut hoje.

Vrh Vremščice je verjetno najobširnejša travnata površina na Krasu. Na vrhu ni planinske koče, razen razgledne plošče, vpise knjige, žiga in smerokazov, ki prikazujejo, kam se od tukaj lahko odpravimo, ni ničesar. Na severu, nedaleč stran, lahko vidimo Nanos, levo od njega Golake v Trnovskem gozdu, zadaj pa se dvigajo Julijske Alpe. Na severovzhodu se ponosno razkazujejo Javorniki, Sveta Trojica, Krim in Mokrec, na vzhodu pa nam seže pogled vse do Snežnika in Risnjaka. Na jugu vidimo Slavnik in
morje in še kaj. Ob dobri vidljivosti so na obzorju vidni tudi Dolomiti.
Razgledali smo se in se slikali. Ker je močno pihalo, smo se vrnili k cerkvici in tam naredili daljši postanek. Bilo nas je kar 26 in imeli smo mnogo za pokomentirati.

Vrnili smo se po poti vzpona.

Vodila sva Rok in Majda.