PLANINSKI TABOR ŠMARNA GORA 2023 - JEZERSKO

51. TABOR PLANINSKEGA DRUŠTVA ŠMARNA GORA – JEZERSKO 2023

Znova je za nami, in to že 51 po vrsti, uspešno izveden planinski tabor. V družbi prijateljev smo od 22.7. do 29. 7. odkrivali Jezersko in njeno okolico, pokukali pa smo tudi čez mejo s sosednjo Avstrijo.

Letos smo se prijavili na razpis (in bili tudi izbrani), ki je ponudil možnost, da nas »seli« Slovenska vojska (brezplačno), za kar se seveda iskreno zahvaljujemo vrlima mladeničema, ki sta prišla do minute točne in varno (ter hitro) prepeljala vso našo robo na Jezersko in nazaj; jo je bilo kar nekaj, saj smo čisto samooskrbni (razen elektrike, ki sta nam jo prijazno delila sosed Milan in njegova prijazna žena Sabina in WC hišic).

Prvi dan smo res hiteli, saj so se obetale plohe in nevihte. K sreči so počakale, da so bili vsi šotori, vključno s tavelikim, postavljeni v suhem. Po kosilu in dobri kavi, smo jo mahnili na prvo turo: izvir mineralne vode in Ankova slapova. Manjša skupina z otroki je prej obrnila proti taboru (in prišla suha), večjo pa je malo zmočilo (beri – do spodnjih gat), vsi pa smo si imeli ob smehu veliko za povedat.

Tako nam je že prvi dan zalilo skupni šotor, kar ni bilo slabo (škode ni bilo nobene, ker so bila tla naravna), saj smo točno vedeli, kje skopati jarke; 2 smo skopali tudi skozi šotor in tako dobili svoja čisto privatna potočka. K sreči sta bila »živ« samo prvi dan, potem pa skoraj nič več. Naš kuhar Sebastjan pa tako vse obrne na hec in ga tisto malo vode do njegovih gležnjev sploh ni motilo.

V nedeljo sta bila naš cilj Jenkova planina in Goli vrh, ki smo ju dosegli v res lepem vremenu. Imeli smo dovolj časa za čudovite razglede na Kamniške alpe, malico in seveda – nabiranje lisičk, kar je postalo stalnica na naših pohodih in na našem jedilniku. Boljš kot v vsakem hotelu, vam rečem!

V torek smo jo mahnili, večina na Žmitkov špic, ostali pa na malce bolj zahteven Virnikov Grintovec. Popoldan smo dodatno skopali jarke okrog šotora, ga še dodatno učvrstili, ker se obeta malce več dežja. S strani Jezerske skupnosti smo dobili kontakt, da če bi bila potrebna evakuacija, se lahko zatečemo v vas v Center Korotan. K sreči, razen res močnega naliva pomoči ter strel in bobnenja, ni bilo nič posebnega. Zeblo nas tudi ni, saj vemo, da se na tabor vleče od kovtrov do bunde prav vse – in je še kako prišlo prav; najnižja temperatura je bil 6 stopinj po noči in najvišja 24 čez dan.

Obiskali smo tudi Lehnjakov izvir precej pozno popoldan, Cilj dosežen, na koncu nas je reši Matic, ki je organiziral, da so s tremi avti prišli po nas, ker so nam domačini dali napačen časovni okvir ture pa bi nas ujela tako noč kot nova nevihta. Pot sama je bila res lepa; najprej slikovita s panoramo jezerskega in okoliških hribov, nato pa po gozdu, ki je dihal skrivnosti in pravljice. Če si dobro pogledal, si zagotovo opazil kapice palčkov, ki so švigale med izvirčki in grmovji sem ter tja, samo da jih ne bi uzrli.

V sredo smo šli vsi do bolnice Krtina, kjer smo se znova morali znajti kako in kaj; a vreme je bilo lepo, mi pa smo imeli čas ter voljo.

V četrtek smo se zbudili v konkretnih 6 stopinj nad nulo. Bunde, tople gate…. vse smo na vlekli nase. Da se ogrejemo, šli na Pristovški Storžič. Vmes nabrali cel kup lisičk, uživali v razgledih in za piko na i osvojili osvežilno nagrado Radia 1. Uganili smo temperaturo pri jezeru, nagrado pa je osebno dostavil Deželak.

V petek je bila češnja na torti; eni v Železno kaplo plezat, eni Mal za nosom, eni pa smo jo mahnili na Češko kočo. Plan tur se je tako več kot uspešno zaključil.

Če nismo ture obračali, smo imeli v popoldanskem delu dneva čas za marsikaj; hranili smo račjo družino v jezeru, veslali v napihljivem čolnu (kopali se ravno nismo, saj voda imeli slabih 10 stopinj – hm, razen treh pogumnih, ki so se potopili za osvežitev in nekaj otrok, ki so do kolen v vodi tekmovali, kdo dlje zdrži), »škrabljali«, igrali karte, kurili ogenj, da smo se znebili odvečnega papirja, imeli vojno z vodnimi baloni, pihali pisane milne mehurčke, Matic je vadil harmoniko, špilal, da je kaj (eni smo tudi zaplesali) – no, Matic je letos strašno uporaben, saj nas je 2 x reševal, ko se je pot iz eno urnega pohoda v eno smer, spremenila v nekaj urni pohod (domačini mogoče nimajo pravega občutka za čas ali pa poti v resnici niso prehodili) pa na Radio 1 je pisal, da smo dobili nagrado, ker smo uganili koliko stopinj Celzija je bilo tisti dana prav na Jezerskem (in za to seveda dobili sladke in razne nagrade, ki smo jih potem razdelili novo krščencem zadnji dan, ko smo jih s svečano prisego sprejeli v svojo sredino), pa telovadili smo, streljali z lokom, metali žogo in še in še se je dogajalo.

Vodja tabora je bila tudi letos Nataša Kranjec, pomagala ji je sestra Romana Toplak.

Prvič se je zgodilo, da smo morali pri organizaciji poskrbeti prav za čisto vsako stvar posebej (elektrika, voda, smeti, Biotera, kemični wc,...). Udeležencev je bilo okrog 40; nekateri so se malo izmenjali, če bi šteli vse, nas je bilo 46. Najmlajša Tia Toplak je štela rosnih 5 mesecev, najstarejša pa sta bila zakonca Avsenik.

Naše želodčke je razvajal kot vedno Sebastjan, ob strani mu je zvesto stala Mateja. Krstili smo 8 novih udeležencev., najmlajša 2 (Toplak in Keršmanc) bomo krstili, ko bosta malce večja.

Ture je organiziral in vodil Marjan Kovačič, pomagala je Majda Kovačič in Darja Grad.

Hvaležni, da je tabor minil brez nevšečnosti in smo bili vsi zdravi, celi. Izkazalo se je, da smo izbrali najboljši možni termin; teden pred nami so udeležence evakuirali, teden za nami pa je prostor čisto zalilo, ujma po Sloveniji se je dotaknila tudi Jezerskega.

Med seboj smo podelili veselje, smeh, na mlajše smo prenesli del naše dolgoletne tradicije. Težko smo se razšli, marsikatero oko se je orosilo.

Srečno prijatelji, se vidimo ob letu osorej Darja Grad Kolenc