Dolina reke Glinščice

V nedeljo, 12. maja 2024 smo se Šmarnogorci in prijatelji odpeljali v Kozino in naprej v San Lorenzo. Tu smo nad dolino parkirali in se razdelili.

Glinščica (italijansko Rosandra) je rečica, ki izvira pri  Kozini na nadmorski višini 412 m in teče proti Trstu po kraških tleh. Dolga je 12 kilometrov.  Reka je izdolbla  globoko kanjonsko dolino med hribom Stena in Kraškim robom. Že skoraj 30 let je razglašena kot naravni rezervat.

Plezalci – bilo jih je 16 – so se odpravili v ferate, ki so tik pod kraškim robom.

Pohodniki – bilo nas je 28 – smo se povzpeli na Monte Stena, se spustili v dolino in se ponovno povzpeli do parkirišča. Prehodili smo 8,5 km in naredili več kot 500 višinskih metrov.

PLEZALCI 

v starosti 8 do nad 80 let so se opremili s samovarovalnimi kompleti, pasovi in čeladami in prvo zaplezali v ferato Biondi. Nadelana pot poteka v smeri vzhod – zahod, po 50m dol in 50 m gor – tako večkrat. Ko se utrudi, plezalec lahko izpleza na Kraški rob in počije. Uživali smo v razgledu na dolino, Milje, morje, Slavnik in druge vzpetine. Ferata je kar težka in dolga. Nadaljevali smo s ferato Zimska roža. Po dobrih 4 urah telovadbe smo se vrnili.

POHODNIKI

Po Kraškem robu smo se podali na vrh Monte stena, ki je 441m visok. Po zelo strmi potki smo se spustili prav do rečice. Še prej smo prečkali kolesarsko in sprehajalno pot s tuneli. Nekoč je to bila železnica, ki je povezovala Trst z Divačo. Predvsem kmetice so z vlakom vozile v Trst prodajat jajca, zelenjavo, kruh in še kaj. V zaselku parih hiš Botač smo se ustavili in pomalicali. Tu je križišče poti: Krvavi potok, San Lorenzo, Boljunec in grad Socerb. Nadaljevali smo po levem bregu in videli veliko ruševin mlinov na vodni pogon. Nekoč so z njim mleli predvsem začimbe, ki so jih pripeljali in daljnih krajev v Trst. Povzpeli smo se do cerkvice Marija v Pečeh. Bila je in zopet postaja priljubljena romarska točka. Globoko v kanjonu smo videli najvišji slap – Supet. Dobro se je slišalo tudi regljanje žab. Ni mostu. Po kamnih smo priskakljali na desni breg in se pričeli vzpenjati na naše izhodišče. Ni bilo tako naporno kot smo se bali. Kar hitro smo bili na razgledišču visoko nad dolino. Zadovoljno smo opazovali našo prehojeno pot.