Prvi mednarodni planinski tabor Štedim in potepanje po Črni gori

Objavljeno: 9 julij 2016

Pravzaprav še zmeraj ne vem, na čigavem zelniku je zrasla ideja, da se v juliju 2016 člani PD Šmarna gora udeležimo PRVEGA MEDNARODNEGA PLANINSKEGA TABORA ŠTEDIM, v organizaciji Planinskega kluba Ahmica iz Rožajev v Črni gori. Dejstvo pa je, da se nas je 15 duš sredi poletja 2016 ob štirih zjutraj! spakiralo v dva kombija in se odpravilo avanturi naproti.


Vedeli smo, da odhajamo na tabor, v katerem bodo razmere takšne, kot so bile na naših planinskih taborih, pred recimo tridesetimi leti; da torej ne bo ne elektrike ne tople vode, da bomo spali v opuščenih pastirskih stanovih, imenovanih katuni, ali po želji v šotorih, da bomo imeli letno jedilnico, ki bo pod streho in v njej nam bodo naši gostitelji teden dni stregli zajtrk, kosilo in večerjo, home made wc bo, voda pa tudi bo. Nič takega torej, česar ne bi bili že vajeni in privajeni. Obetal se je tudi teden lepega poletnega vremena, skratka na pot smo odšli dobre volje in polni pričakovanj. Vabim vas, da podoživite teh nekaj dni z mano.


 Sobota, 9. julij 2016


Če prvi dan obdelam telegrafsko, bi kazalo izpostaviti zanimivost, da smo vozili zgledno in s predpisanimi kratkimi postanki za opravljanje fizioloških potreb in podobnih malih nujnosti, pa smo kljub temu prišli v tabor malenkost po 21. uri. Dolge kolone na hrvaško-srbski meji, na križišču avtoceste Beograd-Kragujevac in slednjič še na srbsko-črnogorski meji so terjale svoj davek. Ko smo končno prišli v Novi Pazar, že blizu meje med Srbijo in Črno goro, se je sonce že počasi poslavljalo, mi pa smo kar planili v bojda najboljšo čevapđinico na svetu ali vsaj najboljšo na tistem koncu sveta. No ja, no ja … čevapi so bili res konkretni, ampak da zraven ne moreš dobit piva, pač pa samo jogurt, to ji majčkeno zmanjšuje kredibilnost. Marjanu so se malo zatikali v ustih, hujšega pa ni bilo. Kakorkoli, dan se je že konkretno poslavljal, ko so nas naši gostitelji pričakali v mestecu Rožaje, velikem približno kot kakšne malo večje Medvode, in nas odpeljali do tabora. Po cesti, ki bi ji po par kilometrih lahko rekli slaba cesta, potem pa: nekaj, kar naj bi bilo cesta, pa to ni.


Hvala bogu, prispeli smo na cilj. Sledilo je le še izbrskavanje spalnih vreč, razmeščanje po obeh katunih (eden za fantke, drugi za punčke), kozarček cvička za lahko noč in spanje.


 Nedelja,10. julij2016


Pričakajo nas čudovito jutro in prijazni gostitelji, ki nam postrežejo zajtrk in kavo. Ha ha. Ne vejo, s kom imajo opravka. Slovenci kavo pijemo iz šalc za čaj in ne iz 0,5 lončkov za enkratno uporabo! Kave zmanjka v hipu. Ko vrli fantje iz PD Ahmica to vidijo, malo debelo gledajo, rečejo pa nič. Ob 9.00 – par minut gor ali dol – odrinemo na prvo turo, na Rusolijo, 2.352 m visoko hišno goro našega tabora. Blizu 30 planincev se nas je nabralo: poleg nas še Hrvati, Srbi, Črnogorci, prava Juga v malem skratka, zraven pa še en Poljak in po čudnem naključju celo en Finec. J Spremljalo nas je kup vodnikov, za vsak slučaj še skupina tabornikov, ki so nas usmerjali na vsakem koraku, tako da vrha Rusolije res nismo mogli zgrešiti. Po poti smo občudovali planinsko cvetje, med drugimi murke, pogačice in planike velikanke. Tudi po tem, kako se pri nas v Sloveniji že dolgo zaščitene cvetlice tukaj bohotijo vsenaokrog, je slutiti, da se v teh koncih planinstvo šele razvija. Tik pod vršnim grebenom smo naleteli na skrivnostno votlino, morda domovanje osamljenega zablodelega Ajda, vsekakor pa priročno zatočišče, če planinca preseneti poletna nevihta. Lahko rečem, da smo vzpon opravili v velikem slogu in brez posebnih težav, na vrhu pa smo se resnici na ljubo »pokupčkali«: Slovenci posebej, Hrvati posebej, Srbi posebej, in tako naprej, pa to začetno kako-bi-rekla zadržanost smo kmalu premagali (k temu so v nezanemarljivi meri pripomogli Frančkov cviček in nepresahljive zaloge iz potujočega šmarnogorskega bifeja Pri dveh sestrah). Ker nas je bilo kar nekaj še začetniško zagnanih, smo se odločili, da turo podaljšamo in jo mahnemo še na 2.382 m visoki Žlijeb. Res je bilo vredno obiskati še ta vrh, s katerega so se nudili čudoviti razgledi po vsej pokrajini, daleč tja v Srbijo in vse do Albanije, na povratku v tabor pa smo sestopali skozi prehod, ki ga imenujejo Rajska vrata. Ko si enkrat tam, ni težko razumeti, od kod tako ime. Vsega skupaj smo hodili 7 ur, kar je bilo za prvi dan popolnoma dovolj, da sta nam tako kosilo kot večerja v taboru presneto teknila. Da o cvičku ne govorim!


 Ponedeljek, 11. julij 2016


Pri zajtrku nas je čakala trikrat večja količina kave kot prejšnji dan. Fantje so se naučili. Tega dne smo se usmerili proti Hajli, 2.403 m visoki drugi, od tako imenovanih hišnih gora Štedima. Odhod ob 8.00, par minut gor-dol kakopak. Preden smo dospeli do njenega vznožja, smo se krepko nahodili preko travnikov, sredi katerih je čepela revna albanska pastirska vas. Takih vasi je najbrž v teh krajih kar precej, pa ta je bila posebna, saj se je na njenem robu bohotila resnično izstopajoča prava pravcata vila, katere lastnik je bil menda nek ugleden kosovski politik. Tipično. Pot na Hajlo je bila razmeroma dolga in razmeroma naporna, saj je bila pot vse prej kot urejena in nadelana in čeprav sta bila naša vodnika Gašo in Emin dobra poznavalca terena, sta nas vlačila bolj ko ne kar povprek »uzbrdo«. Mimogrede, taborniškega spremstva tega dne ni bilo in tudi kasneje se niso več prikazali. Očitno so bili namenjeni le za dober vtis ob prvi turi pa za novinarje, ki so obiskali tabor na otvoritveni dan. Saj jim tega ne gre zamerit, povem pa vseeno. Hodili smo polnih osem ur in se dodobra spoznali tudi z žgočim črnogorskim soncem. V taboru pa kosilo z rahlo zamudo, pa nič ne de. Krompirjev golaž je skuhal mojstar svog posla, naš kuhar in ekonom Kokan. Še za večerjo ga je ostalo. S planinci iz drugih, ja no, držav ali pa bivših republik, kakor vam je ljubše, smo zdaj že dobri prijatelji in po večerji kramljamo in ga malce pocukamo ob tabornem ognju. Na tem mestu je treba povedati, da so vsi po vrsti občudovali našo »prvo postavo«, posebej Špelo in Elo, ki sta, kar se kondicije tiče, marsikatero dosti mlajšo kolegico gladko peljali sc … (khm … grdo pa ne bomo govorili) ;). Kosilo je tokrat še posebej imenitno. Pripravi ga lokalni »Master Chef« po imenu Osman, ki je samooklicani kralj Štedima. Postreže nam filijo, tradicionalno albansko jed, ki jo pripravljajo ob posebnih priložnostih in za posebne prijatelje, tako nam pove. Za pripravo ene posode te jedi, ki se peče »pod peko«, potrebuješ tri in pol ure. Degustiramo torej sirovo in koruzno filijo, za povrh pa še z imenitnim burekom. Topel dan se počasi preveša v jasen večer, na nebu zasijejo zvezde v vsej svoji veličastnosti … kaj bi si človek želel lepšega? Niti slučajno nihče ne pogreša elektrike in dejstva, da ni moč priti do telefonskega omrežja, kaj šele do interneta, itak so se nam pa mobilni telefoni že zdavnaj izpraznili. Kako malo je treba, da se imamo fino. Življenja v taboru smo se že navadili, mrzel tuš po turi prijetno poživi telo, Franček in Marjan sta prenovila pomivalnico posode in nadzorovala modernizacijo toaletnih prostorov, tako da je pomivanje posode zdaj čisto nekaj drugega. Stopnja straniščne čistoče mogoče malo šepa, pa kaj bi tisto!


 Torek, 12. julij 2016


Zajtrk. Kavo si zdaj že kuhamo sami. Našim gostiteljem očitno kar paše, da so naša dekleta ročna in se znajo tudi same zasukati v kuhinji. Neka rade, ako jim drago, si najbrž mislijo in še malo poležijo, medtem ko vrle Šmarnogorke že skoraj v celoti prevzamejo pripravo zajtrka.


Vreme nam služi, kot je treba, in zatorej se držimo načrta in ob 7.30 (par minut gor ali dol, ha ha, ne bodimo malenkostni) prvič odrinemo civilizaciji naproti. Odpeljemo se v Rožaje, kjer si v diskontu preskrbimo predvsem dodatne zaloge piva in kave, pa kakšen »cukr«, potem pa nadaljujemo z vožnjo proti približno 80 km oddaljeni planini Komovi, od tam pa se povzpnemo na goro po imenu Vasovaječki Kom (2.461 m). Komovi nas navdušijo, saj je pokrajina hudo podobna našim Julijcem in tudi pot do vrha je dobro markirana, razgledna in lepo speljana, mogoče malo spominja na pot na Mojstrovko, celo neko melišče prečimo. Apnenčaste skale se belijo v poletnem soncu, ki nas prav nič ne moti, saj tokrat hodimo v ritmu vodje »slovenske naveze«, Marjana, ki hodi zložno, a vztrajno, ne pa tako, kot so očitno vajeni ostali in še posebej naši gostitelji, da se namreč zaletijo, kar morejo, potem jim pa, ko jim po dvajsetih minutah zmanjka sape, vržejo vse od sebe in se grejo pavzo. Vrh nas resnično navduši, počutimo se skoraj kot doma v naših Alpah; ko sestopimo z gore, pa nam na Komovih pripravijo imeniten piknik. Meso je res odlično pečeno, hladnega piva, ki paše zraven, pa žal od nikoder … Še dobro, da smo se oskrbeli za v tabor. Na poti nazaj se še enkrat ustavimo v Rožajih, kjer fantje najdejo hladno pivo, dekleta pa naučijo osebje lokalne kavarne, kaj je ledena kava. Mimogrede, računajo nam jo en evro. J Večer preživimo v taboru ob tabornem ognju, kjer naš vrli Boro skorajda podleže moči poezije beograjske pesnice Marijane. No pa vseeno ne.


 Sreda, 13. julij 2016


Ob 9.00 (malo gore-malo dole) odrinemo na Ahmico. Gora je sicer v bližini Hajle in bi se konec koncev lahko povzpeli nanjo že pred dvema dnevoma, a jo zaradi poletne vročine in ker imamo časa dovolj, vseeno naskakujemo samostojno. Visoka je borih 2.272 m, a priznajmo si, da nas je utrudila za več, saj smo rinili nanjo po strmem pobočju, spet kar povprek; sledili smo pač vodniku, ki jo je ubiral naravnost navzgor in za nosom. Hja, malce nam je pokazala zobe, ampak ni bilo hujšega, saj smo bili na vrhu poplačani z lepim razgledom in še dodatno nagrajeni z vsebino Marjanove in Tonetove prisrčnice. Za nameček pa smo bili deležni brezplačne demonstracije »opuštenja cijelog tela«, ki ga je izvajala beograjska osebna trenerka Milica. Bilo je prav fino in vsi smo bolj ko ne zgledno sodelovali, samo naš Tone je vse skupaj opazoval malo z rezervo. Verjetno bi mu bolj pasalo opustiti se ob kakšnem kozarčku hladnega cvička. Pot navzdol je bila v primerjavi s tistim švicanjem uzbrdo mala malica. Hodili smo dobre štiri ure, a utrujeni smo bili čisto zares za več, to je že treba povedati. V taboru smo za kosilo, z nekako dve urno zamudo, dobili imenitne filane paprike, ki jih je glavnemu kuharju Kokanu pomagala pripraviti - ali pa vsaj pripeljati iz doline - naša vsestranska Nataša, saj je zaradi težav z gležnjem tokrat izpustila turo. Večer smo kot vedno preživeli ob tabornem ognju in jugo nostalgiji ter psihološki pripravi na naslednji dan. Malo za šalo malo zares moram povedati, da so nas naši gostitelji gledali že čisto majčkeno postrani oziroma niso mogli verjeti, da resnično nameravamo iti vsak dan na turo. Pričakovali so, da bomo vsaj po treh dneh dali kak dan mir in ga preživeli »lagano sportski« v taboru, mi ludi Slovenci pa bi še kar hodili …


 Četrtek, 14. julij 2016


Za spremembo se iz tabora spokamo dokaj točno, nekje ob 9.30. Po krepkih treh urah vožnje dospemo v Gusinje in nadaljujemo po dolini Ropojane, na koncu ceste parkiramo in gremo peš mimo stare karavle jugoslovanske vojske, ilegalno prečkamo črnogorsko-albansko mejo in se povzpnemo do jezer Buni (Buni jezerci), šestih jezer na višini 1.803 m v Albaniji. Jezera so čudovita, kot nekakšna dolina sedmerih triglavskih jezer v malem. Vreme imamo še lepo, tako vsi fotografi resnično pridejo na svoj račun. Popoldan sestopimo v dolino in nazaj v Gusinje in nato po vzporedni dolini Grbaje, kjer prespimo v eko katunih ob planinskem domu. Ti katuni so res nekaj posebnega. Lični, urejeni in presenetljivo čisti, v kopalnici je celo topla voda. Vrhovi nad dolino Grbaje spominjajo na našo martuljško skupino gora in v večernem soncu zažarijo v vsej svoji lepoti. Ob vsem tem nismo nič kaj posebej slabe volje, ko spet enkrat malce zaškripa organizacija in moramo čakati več kot dve uri, da nam pridejo odpret katune. Namestimo se v bližnji gostilni, kjer nam postrežejo z imenitno a la carte večerjo za smešen denar. Spet se proslavi naša Nataša, ki povsem izgubljeno strežno osebje, ki ni pričakovalo horde lačnih planincev ob osmi uri zvečer, uspešno potegne iz d … (al pa zosa). Nataša, razmisli, morda si vendarle zgrešila svoj poklic… Kakorkoli, s polnimi želodci se pospravimo po katunih in utonemo v trden spanec pravičnih in v sladke sanje.


 Petek, 15. julij 2016


Zbudimo se v turobno jutro. Vremenska napoved, da se bo vreme pokvarilo, je bila točna. Očitno je, da se tega dne ne bomo mogli podati v gore. Po programu smo bili namenjeni na dva vrhova: pričakovali sta nas lažja Volušnica, težji izbor pa je bil že težko pričakovani vzpon na Maja jezerca – najvišji vrh Albanije. Žal nismo šli na nobenega. Vreme se je vztrajno kisalo, obetal se je dež. Res škoda, da smo naredili logistično napako, saj bi morali iti na Majo en dan prej, do jezerc Buni pa bi se lahko povzpeli tudi v slabših pogojih, saj je pot do tja zložna in enostavna. Organizacija je, to je treba priznati, ob vsem entuziazmu naših gostiteljev, vseskozi malce šepala in naši prijatelji iz PD Ahmica Rožaje se morajo še marsičesa naučiti; samo navdušenje za dvig kulture planinstva in lepa narava, ki jih obdaja, nista dovolj … Odpeljali smo se torej nazaj v Rožaje, se malce sprehodili po mestecu, nato pa odšli nazaj v tabor, kjer je ves dan in vso noč močno deževalo in tudi ohladilo se je krepko, tako da zadnja noč res ni bila ravno takšna, da bi si jo človek posebej želel večkrat ponoviti. Pa smo vendar dočakali jutro zadnjega dne v taboru, malce neprespani, nekateri malce mokri, vsi pa živi in zdravi.


 Sobota, 16. julij 2016


Ko smo pakirali kufre in nahrbtnike, smo bili blatni do kolen in še čez. Nekako smo le uspeli vse stlačiti v enega od naših kombijev (drugi je bil parkiran nižje ob cesti, ki ji komajda rečeš cesta) in se peš odpravili po tistem delu, ki ga je moč prevoziti le z resnično močnim motorjem in avtom, ki ima pogon na vsa štiri kolesa. Del naše robe so gostitelji prepeljali z njihovim Land Roverjem. Seveda so nas bila ob slovesu polna usta zahval za gostoljubnost in tudi načrti, da se bomo kmalu, če ne drugače pa naslednje poletje, spet srečali, morda pri njih, morda tudi pri nas, so bili teoretično izdelani do potankosti. Posebej simpatično slovo je bilo od ekipe Beograjčanov, ki so bili res vsi po vrsti dekleta in fantje, da se reče, in pa seveda od fantov, ki so bili ves čas tabora z nami in so se, kolikor so najbolje zmogli in znali, trudili, da bi se na Štedimu dobro počutili: od vodje tabora Ervina Kalača-Gaše, glavnega kuharja in logista Kokana ter pomočnika in vodnika Emina in vseh drugih, ki so skrbeli za nas.


Začel se je turistični del naše ekspedicije. Idej, kaj vse bi si kazalo ogledati, je bilo veliko, saj je Črna gora resnično lepa in slikovita dežela. Odločili smo se, da usmerimo preko Bijelog Polja in Mojkovaca proti Podgorici, vmes pa smo se ustavili v samostanu Morača. Iz Podgorice smo zavili proti Nikšiću in se odpeljali še do samostana Ostrog, ki je vzidan v živo skalo in je res nekaj posebnega. Osnoval ga je Vasilije Jovanović, ki so ga imeli za zdravilca in čudodelnika, zato je bil razglašen za svetnika. V samostanu hranijo njegove relikvije. Ostrog je najpomembnejši romarski kraj v Črni gori, kamor prihajajo verniki z vsega sveta. Mnogi naj bi odšli tudi ozdravljeni. Je stičišče pravoslavne, katoliške in muslimanske veroizpovedi, letno pa ga obišče več kot milijon ljudi, pripadnikov vseh religij in narodov z vsega sveta. Preostanek pretežno deževnega dne, smo zaključili v Cetinju, kjer smo prespali.


 Nedelja, 17. julij 2016


Moški del ekipe se je že navsezgodaj odpravil na pohod do bližnje pekarnice in oskrbel vso družbo z burekom in ostalimi lokalnimi dobrotami, Majda je nekje našla predpasnik, pristavila kavo za vse in jutro je bilo popolno. Tudi sonce je pregnalo oblake in obetal se je lep nov dan. Ob deveti uri smo bili naročeni v znamenitem cetinjskem muzeju – dvorcu kralja Nikole I. Petrovića Njegoša. Kustosinja muzeja se je čisto v črnogorskem slogu narisala šele ob pol desetih in nas, ko smo jo vprašali, če ne ve, da se muzej odpre ob devetih in da smo naročena skupina, gladko odpravila z: Ma da, vi ste Slovenci, uvijek u žurbi. Pa dajte opustite se malo, na odmoru ste! V muzeju smo si dodobra napasli oči ob raznovrstnih čudovitih zbirkah orožja, oblačil, denarja, odlikovanj in še in še … resnično vredno ogleda; kustosinja je suvereno predstavila črnogorsko zgodovino in posebej vladarske dinastije Njegošev, s katero se upravičeno lahko ponašajo.


S sveže osveženim znanjem črnogorske zgodovine smo pot nadaljevali proti Lovčenu, najbolj znani gori Črne gore, ki so ga v bivši Jugoslaviji imenovali tudi mali Triglav, na njegovem vrhu pa je mavzolej, posvečen črnogorskemu vladarju in pesniku Petru II. Petroviću Njegošu, ki je avtor znamenite črnogorske pesnitve Gorski vijenac. Preden smo Lovčen našli, smo malo kvačkali levo-desno in nekajkrat obrnili kombija, saj smo imeli očitno v skupini preveč dobrih poznavalcev poti, ki pa se nekako niso mogli zediniti, katera je najboljša in najbolj prava.


Z vrha Lovčena se ob lepem vremenu nudi razgled od Boke Kotorske, pa vse do Cetinja in Skadrskega jezera. Mi sicer nismo imeli tolikšne sreče, da bi nam pogled nesel tako daleč, pa vendar je bil razgled prav lep in očarljiv. Navdušila pa nas je tudi ozka serpentinasta, a izjemno lepa panoramska cesta, ki vodi z Lovčena v Kotor. Sprehodili smo se tudi skozi to mesto, nato pa nadaljevali do Hercegnovega, kjer smo si poiskali prenočišče in se proti večeru končno tudi vrgli v toplo Jadransko morje.


Ponedeljek, 18. julij 2016


Čakala nas je le še pot domov. Mejo s Hrvaško smo prevozili brez problemov, potem pa mimo Dubrovnika, ki smo mu le pomahali z avtoceste - veseli za vrle Dubrovčane, ki jim bo očitno v kratkem kapnilo v mestno blagajno kar nekaj hollywoodskih dolarjev, smo se stoično odločili, da ne rabijo še našega denarja in gremo raje na kavo nekam drugam - preko Karlovca direktno proti Ljubljani, natančneje do gostilne Grad pod Šmarno goro, kjer smo v zgodnjem večeru zaokrožili naš treking s pohanim piščancem, okusnim kar se da, kakršnega ni mogoče dobiti nikjer drugje pod soncem.


Tako. Če ste uspeli prebrati tale poskus potopisa do konca, si zaslužite posebne čestitke. Skušala sem nanizati in strniti le nekaj najbolj zanimivih detajlov; kakopak bi lahko napisala in povedala še marsikaj, pa je že tole dolgo kot hudir. Morda le še tole: hvala vsem tistim, na čigar zelniku je bila zasejana in dozorjena ideja o tako zasnovanem planinsko-turističnem trekingu, potovanju, izletu … imenujte ga, kakor vam drago.


Meni je bilo fajn in z veseljem bi še kdaj šla na kaj podobnega, predvsem s tako fajn družbo, kot je družba mojih vrlih Šmarnogorcev. Novim prijateljem iz PD Ahmica Rožaje in vsem drugim iz tabora na Štedimu pa kličem: Na svidenje! Upam in iskreno želim, da se naše poti spet srečajo.


 


Anica Horvat