Planinski tabor Breginj - Nadiža

Objavljeno: 31 julij 2016

POROČILO O TURAH NA TABORU


 


Naš tradicionalni letni tabor je tokrat potekal v Breginjskem kotu in sicer v idilični vasici Podbela, v kampu Lebanč, zraven žuboreče Nadiže, ki je nudila dobro ohladitev po turah.


Prvi dan (23.7.2016) je bil namenjen postavljanju tabora, seveda pa smo si vzeli tudi čas za kratek sprehod po okolici. Manjša skupina se je odpravila od našega tabornega prostora po cesti, do slavnega Napoleonovega mostu. Nadiža je s svojo bistrino kar vabila, zato sva se z Anito opogumili in skočili v hladno vodo. Sprehod smo od mostu nadaljevali do vasi Podbela in nato nazaj do tabora.


Naslednji dan (24.7.2016) je bilo napovedano sončno vreme, zato smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali proti Kobaridu in do planine Zapleč. Izleta so se udeležili vsi udeleženci tabora. Namenili smo se na Krasji vrh. Pot je sprva potekala po bukovem gozdu, ki je nudil zaščito pred vročimi sončnimi žarki, a kaj kmalu smo pot nadaljevali po travniku, ki je razkril ostanke prve svetovne vojne. Ob ruševinah smo hodili vse do vrha, kjer je sledil počitek, skupinska fotografija, nato pa urno pot pod noge in nazaj v dolino.


V ponedeljek, 25.7.2016 nam je sonce ponovno pomežiknilo. Razdelili smo se v dve skupini. 6 se nas je odpravilo na Muzec, pot smo nadaljevali po grebenu in se na soncu cvrli vse do Kobariškega stola. Vračali smo se po poti v Breginj mimo cerkvice Sv. Marjete. Preostali tabor se je iz Breginja sprehodil do cerkvice Sv. Marjete.


Ker je bila torkova (26.7.2016) napoved bolj kisla, je bil naš izlet bolj turistično obarvan. Odpeljali smo se v Kobarid, si ogledali Kostnico, Toncov grad in Gradič. Zadnji dve lokaciji sta znani predvsem kot arheološko najdišče ostankov iz srednjega veka. Našo turistično pustolovščino smo nadaljevali s spustom do Soče, čez viseč most in do slapu Kozjak, katerega okolica, če odšteješ vse turiste, je naravnost dih jemajoča. Za nazaj smo si ogledali ostanke rovov iz 1. svetovne vojne.


V sredo, 27.7.2016 se je manjša skupina odpravila na hišni vrh Mijo. Čez drn in strn, kjer so nas vztrajno napadali komarji in obadi, smo se prebili do manjše planine, kjer smo si privoščili malico. Pot smo po malici, čez bukov gozd nadaljevali do vrha. Pot navzdol se je vlekla kot »pasja jajca«, saj smo pešačili po cesti, ki ji ni bilo videti ne konca ne kraja. Za zaključek, si je mlajši del ekipe privoščil skok v Nadižo in ohladitev razgretih podplatov. Ostali udeleženci tabora so se medili v taboru.


Ker je bila za četrtek 28.7.2016 napovedana najbolj stabilna vremenska napoved, se je manjša skupinica odpravila na Krnčico. Pričeli smo na planini Zapleč in se po neoznačeni, dobro utrjeni mulatjeri, mimo plašnih ovc, čez tunel povzpeli na vrh Krnčice. Ob celotni poti so nas spremljali ostanki 1. svetovne vojne, vrh pa nas je nagradil s prelepim razgledom na Krn. Ker se je začelo zapirati, smo se po hitrem postopku pobrali v dolino.


V petek je že zjutraj padalo kot iz škafa, zato smo se odpravili v Čedad, ker pa smo imeli na poti kup tehničnih težav, smo se bolj ali manj cel čas vozili in bolj malo videli.


Katarina Kadivec