ČEZ ZADNJE PRISOJNIKOVO OKNO

Objavljeno: 17 avgust 2013

 Avgustovsko soboto - pa ne prav zgodaj - smo se dobili na parkirišču v Tacnu . Nabralo se nas je pet, hitro smo se porazdelili po avtomobilih in se odpeljali na Gorenjsko proti Vršiču.


Parkirali smo malo pod Mihovim domom ,blizu odcepa proti Krnici . Pot smo nadaljevali po udobni poti proti koči v Krnici. Pri koči smo srečali le nekaj planincev, a so  se vsi odpravljali proti Špiku. Mi smo bili namenjeni proti Kriški steni in naprej proti Kriškim podom, kjer naj bi prespali. Naslednji dan smo hoteli na Prisojnik čez zadnje okno.


Po kratkem postanku nadaljujemo pot čez prostrana melišča proti Kriški steni. Na poti k vznožju Kriške stene ni treba dosti gledati pod noge, to pa je hvalevredno, saj je zgoraj kaj videti. Drevesa se kmalu umaknejo rušju in travam , hoja je prijetno zložna . Bolj ko se bližaš Razorju, bolj razumeš, zakaj ima tako ime. Po treh urah hoje  smo prišli v zatrep V kotu, do vstopa v pot čez Kriško steno ni več daleč. Z ravnice smo zavili levo pod vstop. Tukaj smo se opremili in šli naprej, čakalo nas je eno uro poplezavanja in hoje proti robu Kriške stene. Kriška stena ni pretirano strma, pot pa ne tudi pretirano nadelana z železjem. Naravni prehodi se vijejo po policah in žlebovih. Po uri hoje smo stopili na rob in v sonce. Po kratki malici smo nadaljevali proti Križu, ki je nedaleč stran od poti ,samo dobre četrt  ure  je na vrh . Na križišču smo pustili nahrbtnike in šli na vrh.Vreme  je bilo prečudovito in je kar vabilo k fotografiranju. Ker smo imeli veliko časa, se nam kar ni dalo dol. Sestopimo in poberemo opremo in nadaljujemo proti Kriškim podom. Pot se  spusti čez Bovška vratca in že zagledaš gladino Zgornjega Kriškega jezera in še malo že smo pri koči na Kriških podih. Tukaj smo doživeli lep sončni zahod in prespali.


Zjutraj stopimo ven na sonce in gremo naprej. Danes nas čaka dolga pot, čaka nas vzpon na sedlo Planja. Ko smo prispeli na sedlo smo počakali, da sta Majda in Anica sestopili z vrha Planje in potem nadaljevali pot naprej . Pot nas je peljala pod Razorjem  do Škrbine. Do sem smo hodili po precej razbiti stezi dobre dve ure. Na Škrbini smo se opremili in nadaljevali proti zadnjemu Prisojnikovem oknu. Pot je zelo zračna s prelepimi razgledi, saj gre po policah in žlebovih, izstop proti vrhu je čista vertikala -  trideset metrov visoka deber in je zelo dobro zavarovana. Čisti užitek, no za tistega, ki so mu te stvari všeč. Izstopimo v Zadnje Prisojnikovo okno. Ko sem bil veliko mlajši, je bilo okno polno snega, danes je pa čisto kopno in imaš občutek, da si stopil v ogromno katedralo. Nadaljujemo pot po policah proti škrbini nad Zvoniki. Pot je še naprej izpostavljena vendar prijetna. S škrbine nas čakajo še zadnji metri do vrha .V dobre pol ure smo na vrhu Prisojnika. Po celodnevnem prijetnem sončnem dnevu se nam kar ni dalo dol. Sestopimo do škrbine in se po južni poti spustimo na Vršič.  Hoja je trajala še nekaj ur, ampak smo vedeli, da v Tičarjevi koči čaka pivo in kavica.


Tega čudovitega potepanja po gorah smo se udeležili: Majda, Ela, Anica, Silvo in moja malenkost.


Marjan