VELIKI DRAŠKI VRH

V nedeljo se nam  je obeta lepo vreme. Mahnili smo jo proti gorenjski. Zbor udeležencev je bil ob 7.30 na tacenskem parkirišču, zbralo se nas je točno deset!  Naše hribolazenje se je  začelo čisto na koncu Pokljuke (1340 m) , kjer je smerokaz proti Konjščici (1438m). Planina Konjščica se nahaja med Viševnikom in grebenom Slemena, katerega najvišji vrh je Ablanca. V osrednjem delu planine se nahaja nekaj pastirskih koč. Na prostrani planini je tudi izvir s pitno vodo, studenček in lesen križ.

 Nadaljevali smo proti Jezercem. Glede na razmere (snežne) smo se odločili kam jo mahnemo: Veliki  Draški vrh (2243 m).  Draška vrhova sta izredno razgledna cilja, kamor ne vodi nobena markirana pot. Njuna pobočja se iz južne strani spuščajo proti Pokljuki, na severu pa navpične stene padajo globoko v Krmo. Piramida Velikega Draškega vrha je položnejša in nekoliko lažje dostopna, za vzpon na Mali Draški vrh pa je potrebno malenkost več “pohodniške kilometrine” in previdnosti.

 Pot do sedla Studorskega prevala je bila čisto zalita s snegom, kar nam je olajšalo vzpon. Nadaljevali smo po kopnem pobočju, kjer nam je pritlikavo borovje smolilo kožo in nam nastavljalo zelene prepreke. Kar nekaj spretnosti in moči smo potrebovali, da smo se prebili skozenj, zraven pa še plezali po skalah.  Pa je tudi ta zanimivi del poti minil in zadovoljni smo dosegli vrh, kjer smo bili, razen ene prijazne pohodnice, sami. Po okrepčilu oz. malici in obveznem fotografiranju smo dobre volje in pesniško razpoloženi (no, nekateri so res bili – čisto pravi pesniki) začeli sestopati na drugo stran, proti malemu Draškemu vrhu. Privoščili smo si kepanje in sočne snežene lučke. Za dodatno doživetje so poskrbeli gorska prepelica (oziroma neke vrste belo sive kure, spust po snegu, spust po melišču in zadovoljen postanek v sirarni (ki je bila tokrat še brez sira in krav oz. govedi) na planini Konjščica. Preostanek poti smo prehodili v senci gozda (in ob šumljanju potoka Ribnica), ki nas je pripeljala nazaj do avtomobilov.

Darja