Galerija / potopis

KOLESARJENJE CRNGROB

Objavljeno: 21 september 2021 Majda K.

KOLESARJENJE NA CRNGROB Vrh Šmarne gore je še pokrival oblak, a napovedoval se je lep dan. Na parkirišču v Tacnu se je ponosno razkazoval pano Benjaminu Savšku v čast in obvestilo o teku na Šmarno goro in Rekordu, ki bosta kmalu na sporedu. V soboto, 18. septembra 2021 smo sedli na kolesa in pokazali, da tudi mi nekaj zmoremo. Šest kolesarjev nas je prekolesarilo 43 km dolgo pot in se seznanilo tudi s kulturo. Iz Tacna smo skozi Medno, Medvode, Soro prikolesarili v bližino Škofje Loke. Ker smo Loko že obiskali, smo zavili po cesti direktno proti Kranju. Za zadnji del poti smo se povzpeli malo višje in že smo prispeli do romarske cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Cerkev je povezana z našo Šmarno goro. Legenda pravi, da je Marijino cerkev v Crngrobu pomagala graditi neka deklica velikanka, ki je z eno nogo stala na Šmarni gori, z drugo pa na Šmarjetni gori in zajemala vodo in pesek iz Save ter lomila skale in jih podajala delavcem. Ker pa je bila revica preveč pridna, je od naporov umrla, njeno rebro pa še danes visi v severni ladji (rebro »ajdovske deklice«). Cerkev je bila zaklenjena in rebra nismo videli. Bogata in mogočna cerkev spominja na romarske čase. Na binkoštni praznik je nekdaj sem romalo kar 28 procesij iz najbolj imenitnih far bližnje in daljne okolice, med njimi ljubljanskega Šempetra, Nevelj, Mošenj, Cerknega, Idrije… Vsako leto je bilo še v prejšnjem stoletju v tem svetišču opravljeno do 900 maš. Pomalicali smo in sedli ponovno na kolesa in se odpeljali po širnem polju preko železniške proge in nekdanje glavne ceste Ljubljana – Kranj do reke Save. Toča je precej oklestila poljščine. V kraju Breg smo posedeli v slaščičarni. Po desnem bregu Save smo se zapeljali v Zbilje, malo pobrcali po klancu v Smledniku in že smo bili v vznožju Šmarne gore. Še naokoli gore in vrnili smo se na izhodišče v Tacen.

Oglejte si celotno galerijo

KOMNA

Objavljeno: 16 september 2021 Marjan

Planina Komna se nahaja na nekaj več kot tisoč petsto metrov nadmorske višine. Komna ponuja čudovite razglede. Na vzhodu boste občudovali Bohinjsko Jezero, na levi strani Pokljuko, na desni Jelovico, na jugu pa Vogel. Ob lepem vremenu boste videli tudi vrh najvišje vrhove Julijskih Alp. V preteklosti so Komno bolj poznali s trentarske strani, saj so tu pasli. Veliko imen izvira iz tistih časov. Gorenjci so tu pasli manj. Komna je jedro Zlatorogove pravljice. Planinski raj se spremeni v pusto skalovje. Dr. Henrik Tuma piše: »Tu je nekoč po glavah rasel bujen gozd, po ravnicah so rastle zelene trate. Po gozdovih so prosto prehajale jate divjih koz, po dolih so se pasle številne črede ovac in koza. Kakor kažejo rast in ostanki sprhlih korenin, se je prst tekom vekov pogrezala med pokline, drn nad poklinami lašt se je pretrgala, drevje je jelo usihati, izpodraščalo je rušje, ž njim slečje in mahovi. Nalivi so odnesli rahlo mahovito odejo in jo splavili v globeli, zamirili dole.« Ni potrjeno, da je paša vzrok propada gozda. Pač pa je Kranjska Industrijska Družba, od leta 1870-80 posekala, kolikor je bilo pravega gozda po Gorenji Komni in Zajézeram. Les so spuščali po vzpenjači čez Komarčo. Od leta 1880-90 so pa posekali še ostalo Komno. Skoraj vsa Komna je bila last verskega zaklada. Gozda ni več, so pa trate. Komno smo obiskali sredi septembra. V gorah je že jesen. Rastje se suši, rumeni, kar daje poseben čar: javor, rumeni svišč, puhasta velesa, rdeči plodovi jerebike, živo modri cvetovi zvončnice… V soboto, 11. septembra 2021 smo se z gondolo pripeljali na Rjavo skalo na Voglu. Smučarski zanesenjaki so tu postavili v prvi polovici. 20. stol. Skalaški dom. Dom je služil smučarjem za prenočevanje in poleti planincem kot izhodišče za planinske ture. Med drugo svetovno vojno je bil požgan. 1958 leta je na pobudo planincev takratno podjetje Transturist iz Škofje Loke pričelo z izgradnjo nihalne žičnice na Vogel. 1961 je že vozila tovorna žičnica, a ji je delovanje za eno leto onemogočil udar strele. Leta 1962 se je gradnja nihalne žičnice na Vogel pričela. V dveh letih, točneje 4.7.1964 je kabina, s kapaciteto 15 oseb, na Vogel pripeljala prve potnike. Leta 2001 je na Vogel zapeljala nova nihalna žičnica, ki s svojo kapaciteto 950 oseb na uro, nudi široke možnosti pri nadaljnjem razvoju. Podali smo se po Spodnji poti na Komno, ki obljublja dobrih 5 ur hoje. Višinska razlika med Ski hotelom Vogel in Domom na Komni je le 20m, a kaj ko je vmes velikokrat gor-dol. Prvo smo se spustili do Planine Zadnji Vogel, ki že sameva. V bližini je koča Avtomontaža, kjer je Marjan doživljal mladostniške vragolije. Pot zložno pelje po redkem gozdu, vedno več je travnatega terena. Po malo daljšem vzponu dosežemo Konjsko sedlo in se spustimo na planino za Migovcem. Tu imamo daljši počitek, saj smo nekako na polovici poti. V nadaljevanju je več rušja, a je pot bolje vzdrževana kot smo pričakovali. Celo obnovljene markacije smo videli. Pri veliki planini Krošnja smo se ločili. Bogdana, Marjan in John so odšli direktno v Dom na Komni. Eli in jaz sva obiskali še planino Govnjač. Planina je polna ruševin iz prve svetovne vojne. Postaneva zamišljeni, kaj vse se je dogajalo in se še lahko. Čez pol ure že vsi sedimo na terasi doma na Komni, jemo, pijemo, modrujemo in gremo zgodaj spat. Dom na Komni je večnadstropna stavba, ki je bila zgrajena davnega leta 1936, nato pogorela in bila v letu 1948 obnovljena. Zadnja prenova doma je bila pred nekaj več kot desetimi leti in danes je dom na Komni lepo urejena planinska točka, ki ima svoja vrata odprta vse dni v letu. V notranjosti ima prostora za kakšnih devetdeset ljudi. Daleč naokrog je Dom na Komni znan po izredno prijaznem osebju in zelo dobri hrani. Že precej let imajo težave z vodo. Posledica tega je tudi mobilno stranišče na dvorišču, ki ni najboljše. Nedeljo, 12. septembra, pričnemo z odličnim zajtrkom in sprehodom na Planino na Kraju oz do koče pod Bogatinom. Spet nas potegne v razmišljanje o dogajanju med prvo svetovno vojno. Pri Domu na Komni se ponovno razdelimo. Eli, Bogdana in John se podajo po ustaljeni 5km dolgi poti v dolino k slapu Savica. Mimo globokega brezna po dolini Pekel so dosegli serpentine. Kar 48 jih je, a pot poživi čudovit pogledu na Bohinjsko jezero. Še dolinska pot iz Ukanca do žičnice Vogel in pohod je zaključen. Majda in Marjan sta se pogumno podata na neoznačeno pot, ki izpod Planine za Migovcem vodi direktno do ceste/smučišča v dolini Ukanške Bele. Sprva lepo uhojeno pot prekinjajo podrta drevesa. Ko ne veš kam, greš dol – po svoje. Obe polovički planincev smo istočasno prispeli v dolino in se zadovoljni poslovili ob obali Bohinjskega jezera.

Oglejte si celotno galerijo

ZADNJIŠKI OZEBNIK IN KANJAVEC

Objavljeno: 23 avgust 2021 Marjan

21. in 22. avgusta 2021¸smo se v čudovitem vremenu potepali po Julijskih Alpah. Povzpeli smo se na dva dvatisočaka: Zadnjiški Ozebnik in Kanjavec. Udeleženci: Milena, Tibor, Bogdana, John, Vesna, Majda in vpdja Marjan.