Galerija / potopis

OBČNI ZBOR

Objavljeno: 26 marec 2022 PD vodstvo, Barbara

/

Silva Papež - DEL MOJE MLADOSTI

Objavljeno: 26 marec 2022 Silva Papež

PD ŠMARNA GORA JE BILO DEL MOJE MLADOSTI Silva Papež, Vikrče Zazvonil je telefon, neznanaPD številka. Oglasim se, na drugi strani pa Pavel Šušteršič. Pavle? Kaj neki želi? Pa reče: »50-letnica društva je že mimo, izdali bomo zbornik, malo zamujamo, napiši kaj, karkoli.« Obljubim. Kaj pa napisati? Društvo je pred 10 leti izdalo zbornik o svojem 40-letnem delovanju, mar bo zanimivo ponovno obujati spomine za 40, 50 let nazaj? Že preko 30 let nisem več aktivna. Razmišljam nekaj dni. Zakaj pa ne bi pisala o našem, družinskem delovanju v društvu? Oče Lojze je bil ljubitelj gora. Vedno me je čudilo, da so ga, Dolenjca, gore tako prevzele. Še preden sem začela hoditi v šolo, sva marsikatero soboto ali nedeljo odšla v hribe, ne prav visoko in ne prav daleč, majhna sem še bila za kaj višjega, Šmarna gora pa je bila velikokrat naš cilj. Nisem še imela 8 let, leta 1971, je bil v gostilni Kovač ustanovni sestanek navdušencev, on pa je bil eden izmed njih, ustanoviteljev Planinskega društva Šmarna gora. Koliko let je sodeloval v društvu, 20, 25? Svoja najbolj aktivna leta je bil društveni gospodar. Kot žagar je imel pri roki material – les, imel pa je tudi znanje, ki ga je društvo potrebovalo pri svojih akcijah, in za društvo si je vzel čas. Planinski tabori so bili zame vedno nekaj posebnega. Prvi šotori, ki jih društvo nabavilo, so bili mali zeleni dvojčki in nekoliko večji trojčki in ker društvo ni imelo primernega prostora, so bili nekaj let shranjeni na našem podstrešju. Spomnim se, da je oče naredil ogrodje za leseno prenosno kuhinjo, ki s(m)o jo nekaj let sestavili in uporabljali na poletnih taborih. Društvo je kupilo ogromno živo rdečo ponjavo in ta kuhinja je odlično služila kuharici in ekonomu. Tudi ta kuhinja je bilo shranjena na našem podstrešju. Mami Erika je kot kuharica sodelovala na nekaj taborih, v Krmi – tedaj še dolini brusnic in gob sirovk, ki so nam dnevno popestrile jedilnik, v Robanovem kotu – rogovje gamsa, ki ga je mami našla, imamo še vedno doma, v Vojah, kjer je bil oče vodja tabora, morda je kuhala še na katerem, pa mi spomin ne seže več tako daleč. Zelo dobro je kuhala, hvalo sem poslušala vsako leto, še posebej, ko se je bližal čas za naslednji tabor. Ti tabori so bil tudi čas našega skupnega družinskega dopusta. Prvi tabor, ki sem se ga udeležila, mi je ostal najbolj v spominu – Zadnjica. Najmlajša udeleženka, še ne 11 let, in sosedov striček, Miško Oblak – najstarejši, 71 let, sva si delila šotor. Prvo jutro sem se zbudila s tremi škorpijoni pod ležiščem. Seveda smo tabor prestavili na drugo mesto. Tisto leto sem tudi prvič osvojila Triglav in prejela sem planinsko ime – Marjetica. Mislim, da se nihče več ne sprašuje, kdo in kdaj je na Šmarni gori postavil prve klopi. Še vedno stojijo. Klop na Zatrepu, na Mazijevi poti, Na peskih, na vrhu Grmade so bile očetovo delo. Seveda so bile po desetletjih klopi že obnovljene, železna ogrodja pa so še ista. V spominu mi je ostalo postavljanje klopi na Grmadi. Dvojna klop, ki je bila postavljena tako, da je polovica gledala proti Šentvidu in druga polovica proti Kamniškim Alpam, je bila nerodna in težka, tudi za dva človeka pretežka, da bi jo nesla na Grmado. Pa se je javil Štefan Marenče, ki je nabiral kondicijo za odpravo v Himalajo. Ne spomnim se, kdaj točno je to bilo, nekje med letoma 1975 in 1978. Naprtil si jo je na ramo in jo odnesel na vrh Grmade. Nihče ga ni dohajal. Beton pa je prinesel na Grmado osliček, ki si ga je oče sposodil pri prijatelju v Medvodah. V spominu mi je ostal tudi tabor Ljubljanskih planincev leta 1981, ob 10. obletnici PD Šmarna gora, ki je bilo organizator le-tega. Kar nekaj dni je bilo potrebnih, da smo pripravili prireditveni prostor. Tabor se je razprostiral pod štalami na pobočju Šmarne gore, od Upljeve gostilne na Sedlu proti Gorjančevi domačiji. Bilo je zgodnje poletje, planinci so se ves teden trudili s pripravljanjem potrebnega materiala, po planini so počistili grmovje, postavili veliki oder, klopi in mize, na koncu pa poskrbeli še za hrano in pijačo. Še vedno imam doma rjavo lončeno skodelico z letnico 1981, ki sem jo takrat prejela. Z Gorjanskim Stanetom pa sva medtem s konjem Cvetom pod prireditvenim prostorom preorala njivo za krompir. Pa moja tajniška leta v društvu, 6, 7 let, do leta 1990. Pisarna v majhnem prostoru v Vikrčah 30. V njej je bilo vedno hladno. Ob steni je bil majhen gašperček, peč, zakurili smo jo ob četrtkih, ko smo imeli uradne ure. Včasih delo tajnice ni bilo tako zahtevno, kot je dandanes. Pošta, 1 x mesečno pisanje vabil in zapisnikov sestankov upravnega odbora, skrb za knjižnico – da tudi knjižnico smo imeli, pisanje društvenega dnevnika, da se je beležilo, kdaj in kam so bili izvedeni izleti, kje so bili tabori in podobno. V stari leseni omari z rolojem so bile shranjene škatle z dia pozitivi in dia projektor. Vsako leto so vodniki izletov in na taboru posneli dia pozitive in nato po zaključku uradnega dela letnega občnega zbora članom pripravili predavanje o dogodkih v tistem letu. Koliko se nas spomni teh začetkov? Verjetno ne več veliko. Večkrat pomislim, da se bom vrnila – društvo je bilo del moje mladosti, zakaj ne bi bilo tudi del moje starosti. Srečno.

ORGLICE

Objavljeno: 24 marec 2022 Darja

V nedeljo 13.3.2022 smo šli pogledat slap Orglice. Zbrali se ob 9.00 uri na parkirišču pri šmarskem pokopališču, 23 udeležencev in 2 pasji duši. Na naše veselje je bilo tokrat med nami tudi nekaj otrok. Parkirali smo na parkirišču, kjer pot vodi tudi na Presedljaj. K sreči smo bilidovolj zgodni, da smo stisnili naše jeklene konjiče lepo skupaj in zasedli res zadnja mesta. Slap Orglice je približno 40 m visok slap v stranski dolini hudournika Kamniška Bela, levega pritoka Kamniške Bistrice. Zaradi enostavnega dostopa do tolmunov pod skalovjem slapu je priljubljena družinska izletniška točka celo leto, posebno še poleti, saj gre večinoma poti lepo po senci ob potoku. Spodnji del pod slapom je lahko dostopen po položni, nezahtevni poti, ki sprva sledi hudourniški strugi, kasneje pa poteka po gozdu. Od vznožja skalovja pod slapom do samega slapu oz. tolmuna pod njim pa poteka nekaj deset metrov dolga nezavarovana, mestoma nevarna pot. Nekaj navdušencev nas je seveda lezlo čez in na skale, Koširjev Nejc je bil deležen pravcatega alpinističnega podviga pod budnim očesom očeta Luke. Navdušenje ob prvi pomladni plezariji je bilo veliko in tudi mala količina vode (ki je bila mestoma pomrznjena in so visele tudi ledene sveče) slapu nas ni spravil ob dobro voljo. Preden smo pricopotali do slapu, smo se ustavili še ob ostankih partizanske bolnišnice Bela, ki je slabih 10 minut pred samim slapom. Postali smo tudi ob grobu letalca. Vračali smo se delno po drugi poti in lepo zaokrožili prvi del izleta. Dan je bil res prelep in sončen, zato smo nadaljevali z ogledom Spominskega parka (obeležja ponesrečencev v alpah, tudi Humarjevo ter Plečnikovega dvorca (le od zunaj). Park je nastal v 70-ih letih prejšnjega stoletja na pobudo Planinskega društva Kamnik, ki je danes tudi skrbnik parka. Končno smo se napiti lepot vsega videnega in priznam, že rahlo utrujeni (čeprav je bil izlet kratek, je pravzaprav dolgo trajal) z največjim veseljem sedli v gostišče pri Jurju ter se pošteno okrepčali. Zrezki so viseli čez krožnike, štruklji so bili gromozanski, solata pa dobra ko hudir. Prilegla se je tudi pijača. Resnično zadovoljni smo se v poznih popoldanskih urah odpravili domov. Darja Grad Kolenc

ŠILENTABOR

Objavljeno: 13 februar 2022 Majda

Na sončno in malo mrzlo nedeljo, 13.2. 2022 smo se odpeljali na Notranjsko. V Pivki smo pustili avtomobile in se podali na Sv. Primož – 718m in Šilentabor - 751m. Pot je lahka in vseskozi vzorno označena. Tudi informativnih tabel je veliko. Spotoma smo si gledali ohranjeno utrdbeno zapuščino Alpskega zidu, ki ga je z namenom utrjevanja meje okoli 1930 zgradila Kraljevina Italija. Gradili so podzemne utrdbe, vojašnice, skladišča, ceste, vodne zbiralnike in podobno. Zanimivo je, da ta obrambni sistem nikoli ni služil za dejansko vojskovanje. Gradnja utrdb je potekala v največji tajnosti, saj domačini niso vedeli kaj gradijo. Delavce so pripeljali z juga Italije, domačini so dovažali le material, vodo ter hrano do stražarskih mest. Danes si te rove lahko ogledamo po predhodnem dogovoru z muzejem. Mi smo se zadovoljili z zunanjostjo ostalin. Utrdbe ali bunkerji kot jim pravijo domačini so imele in še imajo pridih skrivnostnosti. Dva največja utrdbena sistema na Primožu nad Pivko ter na Habjanovem hribu sta imela za tiste čase sodobne prezračevalne naprave s filtrskim sistemom, vodne rezervoarje, električni agregat in razsvetljavo, skladišče za hrano ter bivalne prostore za vojake. Osrednje utrdbe, ki se nahajajo na Primožu nad Pivko imajo 481 m utrjenih rovov, ki povezujejo vse funkcionalne prostore v podzemlju. Nekatere utrdbe okrog Pivke so Nemci v strahu pred partizani leta 1944 poskušali razstreliti, med njimi tudi največje na Primožu, vendar jim je to le delno uspelo. Po dobre pol ure smo si že ogledovali utrdbe na Sv. Primožu. Vrh je opremljen z žigom in vpisno knjigo. Postali smo tudi na mestu, kjer je nekoč stala cerkev. Na tem mestu in v bližini so »zmajeve črte« in s kamni označene posebno močne energijske točke. Polni energije smo nadaljevali pot na Šilentabor. Malo smo se spustili, hodili med grmiči brina in črnega trna, po travnikih in mimo ograje. Namen te visoke ograje, s kar dvema električnima pastirjema na zunanji strani, nam je neznanka. Še malo navzgor in prišli smo do vasice in na vrh k oddajniku. Vrh je na eni strani prepaden. Nudi lep razgled: Vremščica, Slavnik, Snežnik, Sv. Trojica in še kaj. Posedeli smo in pomalicali. Na Taborskem grebenu stali dve gradišči: Šilentabor in Gradišče (nismo obiskali). Tu naj bi živeli ljudje že 800 let pred našim štetjem. V začetku našega štetja so tu bivali Rimljani. Ob Šilentaboru je bil mogočen grad. Ohranjeni ostanki pričajo o mogočni utrdbi, pozidani leta 1471 kot protiturška utrdba; v njegovih 50 izbah in kaščah so pred Turki in drugimi roparji, ki so pogostoma krožili po deželi, našli zavetje prebivalci okoliških vasi z obeh strani grebena. Grad je pogorel. V izročilu je ostalo, da so ga razdejali puntarji. Kasneje leta 1700 je grad močno poškodovala strela, dokončno pa so ga razdejali Francozi v napoleonskih vojnah 100 let kasneje. Nadaljevali smo do cerkve sv. Martina, verjetno zgrajene že v 11. ali 12. stoletju. Vrnili smo se v vas in sestopili. Delno smo sestopili po poti vzpona. Zelo nas je presenetilo srečanje s planincem, ki je na ramo s seboj nesel pravega papagaja. Po srečanju smo se podali po drugi poti - mimo strelišča po gozdu samega leskovja na naše izhodišče. Zanimivega pohoda se je udeležilo 15 planincev. Pohod smo zaključili s kavico na letališču pri Postojni. Majda

USPOSABLJANJE POHORJE

Objavljeno: 7 februar 2022 Majda

USPOSABLJANJE VODNIKOV PZS Lani se je spremenila kategorizacija planinskih vodnikov. Nismo več razvrščeni po kategorijah A, B, D,...., ampak smo postali delavci v športu 1 ali 2. Zaradi nove razvrstitve je potrebno dousposabljanje. Vse sicer ne razumemo do natančnosti, a ena naša vodnica je že opravila zahtevane nove pogoje. Majda se je udeležila dousposabljanja v nedeljo, 6. 2. 2022 na Pohorjuv Mariborski koči.