Galerija / potopis
Planinski tabor KOLPA torek
Objavljeno: 4 avgust 2020 Nataša in Romana
Tretji dan je bila vremenska napoved res obupna, zato smo ga namenili ogledu gradu Kostel. Kot se za muhasto vreme spodobi, nas je cel dan grelo toplo sonce in sploh je bilo vse super. Mimo grede smo si ogledali še slap Nežica, ki ga imenujejo tudi Tišenpoljski slap, po bližnjem naselju Tišenpolj. Slikoviti slap nad cesto pada čez dolomitsko steno, ki je obložena z lehnjakom. Slap Nežica je visok 15 metrov in izvira pod skalnatim in strmim pobočjem planine Tišenpolj. Potok Nežica izvira v večih povirnih krakih v dolini nad Vrano steno in Planino. Spada med lehnjakotvorne potoke, ker ga v celoti pokriva mah in kamen lehnjak. Nad slap se lahko povzpnemo po levem bregu potoka ter se v poletnih mesecih prijetno ohladimo v senci listnatega gozda. O imenu slapa obstaja tudi pravljica, saj naj bi dobil ime po deklici Nežici, ki je pri Drežniku peljala napajati par volov in utonila, ko je voda poniknila in jih potegnila na dno. Tišenpoljski potok je nato čez nekaj časa naplovil volovski jarem, ki je bil ovit z lasmi deklice in tako je bilo konec negotovosti o usodi nesrečne deklice. V bližini slapa Nežica se v dolini nahaja naselje Fara, ki je bila po propadu gradu Kostel in naselja Kostel osrednje naselje območja, sedaj pa njeno vlogo prevzema naselje Vas. V Fari se začne Kostelska planinska pešpot. Zadovoljni smo se znova posedli v avtomobile in tokrat parkirali (skoraj) na grajskem dvorišču. Grad Kostel s pripadajočim trgom predstavlja drugi največji grajski kompleks v Sloveniji. Zaradi izpostavljene lege nad Kolpo in težje dostopnosti je bil v času turških vpadov pomembna ovira oziroma obrambna točka v sistemu protiturške obrambe, hkrati pa je bil vključen v sistem kresišč, ki so služila za hitro obveščanje o prihajajoči turški nevarnosti. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1336 kot »castrum Grafenwarth«, kar pomeni utrdba, trdnjava, zatočišče, šele leta 1449 pa kot Costel. Na mestu današnjega gradu naj bi pred tem stala utrdba, ki pa so jo Ortenburžani, vazali oglejskih patriarhov, med letoma 1247 in 1325 prezidali, da bi zavarovali svojo posest, ki je segala od Čušperka do Kolpe. Po smrti ortenburškega grofa Friderika ΙΙ. 28. aprila leta 1418 je prišel Kostel v last celjskih grofov, ki so ga dozidali in razširili v mogočno utrdbo, eno največjih na kranjskem, kakršna je razvidna tudi iz dandanašnjih razvalin. Poimenovali so ga po nemško »Grauenwarth«, naselje in trg ob njem pa je ohranilo ime Kostel. Grad in naselje ob njem so obdali z več kot dva metra debelim in visokim obzidjem, ki je bilo ojačano s petimi obrambnimi stolpi. Služil je kot mejna utrdba v obrambi Kranjske in celjske posesti ter pozneje tudi v obrambi proti turškim vpadom. Stari zapisi omenjajo, da je imel Kostel svoje sodišče, ki je sodilo tudi na smrt. Kot dokaz za to imamo »gavge«, ki stojijo kakšen kilometer stran od gradu. Po smrti zadnjega Celjana, kneza Ulrika ΙΙ., leta 1456 so po dedni pogodbi grad dobili Habsburžani. Ta je v tem času postal tako pomemben, da je dobil trške pravice in so ga imenovali Trg. Grad in trg Kostel v Valvasorjevi Topographia Ducatus Carnioliae modernae iz leta 1679 Spodnji dve stavbi še vedno stojita in sta lepo obnovljeni (ne kot zgodovinsko pričanje ampak sodobno, v retro stilu lastnice) in ker je naša Milena prijateljica gospe, ki v njih živi, smo ju imeli priložnost obiskat in občudovat njene starine , vrt ter razne živali. V 15. in 16. stoletju sta tako grad kot tudi trg doživljala hude čase. Po smrti srbskega cesarja Dušana Silnega so Turki vdrli na Balkanski polotok in ga zavzeli, kasneje pa še Carigrad in Bosno ter si tako omogočili roparske pohode na Kranjsko. Ena od najpogostejših turških vpadnih poti na slovenske ozemlje čez Kolpo je bila prav v Kostelu. Od tu so prodirali na Kočevsko, Ribniško, ter proti Primorski in Ljubljani. Na slovensko ozemlje so prvič prišli leta 1408, in sicer v okolico Metlike. Po letu 1424 so vpadi za 45 let prenehali, potem pa se začeli ponavljati, vendar v hujših in strašnejših oblikah. V naslednjih 120 letih imamo zgodovinske vire o šestih pohodih, vendar o vseh verjetno nimamo zapisov. V vseh teh letih so Turki pomorili ogromno ljudi, oplenili in požgali vse vasi, a utrjenega gradu niso osvojili. To jim je aprila 1578 uspelo, pa še to s prevaro. Preoblečeni v hrvaške kmete in celo z dojenčki na rokah so se prikazali pred Kostelom s pretvezo, da so begunci in da potrebujejo zatočišče. Prebivalci gradu so jih spustili noter, vendar so ti begunci ponoči od znotraj odprli vrata in spustili ostale Turke v poslopje. Ti so grad oropali, požgali in s seboj odpeljali mnogo jetnikov. Po tem vpadu je bilo od tristo kmetij obljudenih le še sedem, na nenaseljene kmetije pa so se naselili Uskoki. Kasneje je bil grad vključen v obrambni sistem Vojne krajine, ki je varovala Evropo pred turškimi vpadi. Leta 1809 je bil zaradi upora proti Francozom grad še zadnjič zavzet, Napoleonovi vojaki pa so ga dokončno porušili. Gradu po tem niso več obnovili, sezidali pa so tako imenovani Spodnji grad, poslopje, naslonjeno na obzidje starega gradu med obema stolpoma. Ta grad so partizani požgali konec leta 1943, da se v njem ne bi naselile enote Slovenskega domobranstva. Kostel že od nekdaj na skopi zemlji ni mogel preživljati vseh svojih ljudi, zato so iskali razne dodatne vire zaslužka. Najpomembnejši vir sta predstavljala tovorništvo in krošnjarstvo. Kostelci so si na svojih popotovanjih po svetu predvsem kot krošnjarji širili znanje in splošno duhovno izobrazbo. Svoje krošnje pa niso nosili na hrbtu kot Ribničani ampak spredaj na trebuhu. Seveda je krošnja imela skrivni predal za razne malenkosti, ki so jih lahko tihotapili. Kostelski ljudski običaji, navade, pesmi, noša in narečje so se razvijali in oblikovali na geografsko in zgodovinsko zaokroženem ozemlju. Kostelsko narečje se je od 16. stoletja dalje, ko se je staro prebivalstvo mešalo s priseljenci iz Hrvaške in nemških sosedov, razvilo v svojevrsten govor. Na kocu ogleda smo imeli čas za malico ter pijačo, z razgledišča pa smo občudovali širne gozdove, ki jim ni bilo videti konca. To je res medvedova dežela, ki ga pa na srečo nismo srečali na svojih poteh. Popoldan, po dobri kočerji, smo čas znova izkoristili za plavanje ali savno. zapisala Darja
Planinski tabor KOLPA ponedeljek
Objavljeno: 3 avgust 2020 Nataša in Romana
Drugi dan smo jo mahnili do Svete gore (814 m) - romarski kraj Matere božje, ki smo jo cel teden opazovali iz tabora. Nataša je marljivo in natančno poskrbela, da je prehod na mejnem prehodu Zamost potekal s čim manj zapleti, za kar smo ji bili hvaležni tako udeleženci tabora kot zaposleni na meji. Krenili smo desno in po dobrem kilometru parkirali ter nato 2 uri pridno in brez pritožb ob manjših plohah, hodili do vrha. Pričakovano se ja na cilju zjasnilo, da smo imeli res lep pogled na dolino in okolico, kot so dopuščali okoliški visoki griči. Povratek je trajal, dobro uro. Popestril ga je zvone, ki je znova pridno nabiral hrvaške gobe. Ker nam je čas do kosila bil naklonjen, smo se zapeljali do izvira Čabranke, kjer je od parkirišča do izvira le nekaj minut lahke hoje. Popoldan smo izkoristili za kopanje v bazenu (hotel Kovač) in savni, ki se mi je po štiri mesečnem postu resnično prilegla. zapisala Darja
Planinski tabor KOLPA nedelja pričetek
Objavljeno: 2 avgust 2020 Nataša in Romana
Vsako leto komaj čakamo naš planinski tabor, ki je ravno prav dolg; vsem se zdi, da se prehitro konča. Prednost je, da nas večina ostane v zdravem dušnem stanju, ker dnevov ni preveč in zato je ravno prav dolg, ker komaj čakamo naslednje leto, ko se zberemo kot družina in užijemo 7 dni ,skoraj brez civilizacije, življenja na prostem, bosi, razkuštrani, lahko malce zamazani a vedrih in žareči obrazov, če le kaj ne pride navzkriž. Letos nas je gostila Osilnica; je majhen kraj velikih lepot. Dolina se imenuje po junaku Petru Klepcu, čigar moč in pogum še danes navdihuje prebivalce. V Osilnici teče čas počasi – z eno izjemo: Pot v osilniško dolino je posebno doživetje. Po Strmi Rebri, ki ji rečejo tudi »mali Vršič« se spustimo po 19 serpentinah. Najvišja točka premore 993 m nadmorske višine, vas pa jih doseže nekaj čez 300. Prelaz je priljubljena destinacija za longboarderje z vsega sveta, ki vsako leto zberejo na atraktivnem tekmovanju, tam pa se je v septembru 2019 odvilo tudi kolesarsko tekmovanje Navkreber na Strmo Reber, na katerem so vzdržljivostni kolesarji kljubovali strmim serpentinam. Naš tabor se je začel točno na dan zadnjega dne tekme, zato smo lahko opazovali čudne patrone na rolkah, s slamo obložene ovinke in sploh razna dogajanja pred in po spustu (vključno z dolgo nočno glasbo, ko nam tuc.,tuc.,tuc ritem ni dal miru do 4.00 zjutraj. Sicer pa je Osilnica obmejno obcestno naselje z gručastim jedrom in zaselkom Potuharico. Naselje je središče istoimenske občine. Leži v dolini reke Kolpe, na ravni terasi, imenovani tudi Osilniško polje oziroma Osilniška dolina. Južno od naselja je sotočje rečice Čabranke in Kolpe; oba izvira rek smo si tudi ogledali. Zgodovina: Skupaj s cerkvijo svetega Petra in Pavla se kraj prvič omenja leta 1363, ko naj bi bila tudi ustanovljena župnija. Kraj je doživel več roparskih pohodov martolozov in Vlahov. Osilnica je zaradi obmejne lege že zgodaj dobila mitnico, saj so trgovali proti morju (največ proti Reki, manj na Kras in Furlanijo) in kasneje tudi proti Karlovcu. V času Marije Terezije je postala Osilnica središče občine, katere meje so se spreminjale. Znotraj osilniške občine sta bili nekaj časa Trava in Draga, ter Srebotnik. V času Napoleonovih Ilirskih provinc je bila podobčina v Občini Kočevska Reka, ki je bila del Kočevskega kantona. Po upravni ureditvi habsburške monarhije je Osilnica sodila pod Okraj Kočevje in Okrožje Novo mesto. Osilnica je imela najprej »nedeljsko šolo«, leta 1857 pa je dobila osnovno šolo. Zaradi velikega števila otrok (preko 200) in precejšnje oddaljenosti nekaterih vasi, so pred prvo svetovno vojno odprli še šoli v Papežih in Bosljivi Loki. Sedaj je prebivalcev malo, mladi odhajajo za zaslužkom. Turizem je v glavnem skoncentriran okrog hotela Kovač, ki je gostilo tudi nas. Kaj pravzaprav turizem je, pa se bodo morali še naučiti. Prvi dan je seveda posvečen vselitvi (šotori, skupna ležišča) in spoznavanju kraja. Po kosilu, ki ga je za nas z ljubeznijo tudi letos pripravil Sebastjan in nas razvajal cel teden s kulinaričnimi dobrotami (presenetil nas je celo s slovenskim zajtrkom, katerega pa nismo ravno z navdušenjem sprejeli in smo godrnjali cel dan, da se na cuker pač ne da dobro hodit v hribe), smo se odpravilo ob Čabranki (Izvira pri Čabru na Hrvaškem izpod stene Velikega Obrha (546 m nmv) in je najmočnejši pritok Kolpe v njenem zgornjem toku. Manjši izvir je tudi na slovenski strani meje. Dolga je 17,5 km. V kamniti strugi so številna slapišča, pragovi in tolmuni in je bogata z ribami. Izvir je dostopen tako iz Čabra kot iz Podplanine na slovenski strani.) navzdol do sotočja z reko Kolpo. zapisala Darja
Grintovec
Objavljeno: 27 julij 2020 Marjan
GRINTOVEC 2558 m Po programu naših društvenih izletov je bil na vrsti Grintovec na nedeljo, 26 . 7. 2020. teden prej objavil vabilo na izlet . Ob 6 . uri smo se dobili pred gostilno Košir: Majda , Mojca , jaz in dva psa . Posedli smo se v en avto in se odpeljali proti Kamniški Bistrici. Peljali smo se proti postaji tovorne žičnice na Kokrško sedlo in na prvem prostem prostorčku parkirali . Kljub zgodnji uri je bila precejšnja gneča , kajti vreme je obetalo. Ko smo se uredil, smo se odpravili . Že pri postaji žičnice smo zagrizli v strmino in pot nas je vodila čez še svežo poseko,kjer so odstranili posledice žledoloma in kasneje še vetroloma tako , da gozd tukaj zelo redek . Ko smo se dvignili nad poseko, je gozd ob poti postal spet tak kot ga poznam od zadnjič, ko sem tukaj hodil . Po dobri uri in pol hoje smo prispeli do melišča, kjer smo si privoščili krajši počitek . Nadaljujemo. Strmina ne popušča, vendar vztrajamo in po eni uri hoje pridemo na Kokrško sedlo . Malo smo posedeli in si privoščili čaj in že smo se odpravili naprej . Sedlo je nekako na polovici vzpona. S sedla smo nadaljevali desno v smeri Grintovca, Kočne in Skute. Pogledamo naokoli: levo je Kalški greben in Krvavec, naravnost dol dolina Kokre,v daljavi Triglav, nazaj pa Kamniška Bistrica in Velika planina. Po poti smo se za krajši čas strmo vzpenjali . Strmina je kmalu popustila in že smo bili na označenem razpotju , kjer smo nadaljevali naravnost v smeri Grintovca . Prečkali smo pobočja po poti, ki se obrača vse bolj proti levi . Po rahlem spustu nas pot pripelje bolj raven svet imenovan Jame. Tu sem opazil na melišču nad nami skelet že davno poginule ovce. Visoko nad nami se je tudi danes pasel trop ovc. Nato smo se začeli vzpenjati proti strehi Grintovca . Na vrhu prečnice smo prišli do označenega razpotja , kjer smo nadaljevali desno v smeri proti vrhu Grintovca. Naravnost je pot proti Kočni . Nekaj časa smo se vzpenjali čez travnata pobočja postopoma smo dosegli vse bolj skalnat svet . Strmina se je povečala in čez čas smo dosegli južni greben Grintovca. Pogled so pritegnili skalnati vrhovi in bivak pod Grintovcem. Malo višje je škrbina, kjer se je poškodoval zmajar pred 43 leti , ko sva bila z Majdo tukaj . Pot smo nadaljevali po grebenu vse do vrha Grintovca , ki smo ga kmalu dosegli . Že dolgo vrh krasi kamnita miza. Vrh smo dosegli po petih urah hoje s počitki. Pri vzponu smo prehodili 1600 višinskih metrov. . Ker je bilo vreme lepo. so bili tudi razgledi lepi in velika gneča. Kar nekaj gorskih tekačev nas je prehitelo. Gorskega teka na Grintovec ne organizirajo več, a osupljivi rezultati govorijo o človeški zmogljivosti. Čas za vzpon v moški kategoriji je okoli 1ura 15 minut. Ženski rekord je nekako ura in pol. Po obvezni malici in fotografiranju smo se odpravili v dolino . Na sestopu so nam nasproti prihajale cele trume planincev. Mogoče sem pozabil povedati, da smo tudi pri vzponu srečali veliko planincev, kajti dan je bil čudovit . Počasi smo sestopali proti Kokrškem sedlu. Meglice so občasno zakrile sonce. S sedla smo nadaljevali sestop po krajšem počitku, kjer smo se tudi malo podprli . Že smo bili na koncu melišča in nadaljevali po gozdu . Glede na vzpon nam je sestop minil hitreje. Veseli smo bili, da so bile skale na poti suhe , da nam ni drselo . Še malo in že smo pri avtu. Utrujeni, ampak tudi zadovoljni , da smo doživeli tako lep dan . Sedaj hitro v dolino na kavo in na pivo k Jurju seveda . Lepo in naporno turo smo doživeli: MAJDA , MOJCA , MARJAN in ČEČA ter MARJAN napisal Marjan
Štirje vrhovi nad planino Razor
Objavljeno: 6 julij 2020 Marjan
ŠIRJE VRHOVI OKOLI RAZOR PLANINE Ker razsaja korona virus , smo se namesto v hribe v Italiji , odpravili v naše gore: Žabiški Kuk - 1844 m, Vogel - 1922 m, Tolminski Migovec - 1868 m in Grušnica - 1570 m . 4. In 5. julija 2020 smo planinci PD Šmarna gora obiskati štiri vrhove nad kočo na Razor planini, kjer sem že pred tedni rezerviral prenočišče za nas. V soboto smo se zbrali ob 6. uri pred gostilno Košir in se odpravili proti severni Primorski . Peljali smo se mimo Železnikov, čez Petrovo Brdo do Kneže , kjer smo zavili desno proti Podmelcu in nadaljevali do Ljubinja. Tu smo zavili na ozko gorsko cesto do planine Stador in naprej do planine Kuk, kjer je parkirišče. Tukaj smo pustili vozila naprej smo pa odšli peš do koče na Razor planini . Cesta do planine je sicer prevozna, vendar je promet po njej prepovedan. Ko smo prispeli do koče , sem se zmenil z oskrbnikom , da smo v koči pustili višek tovora iz naših nahrbtnikov. Po krajšem počitku smo šli proti Žabiškem Kuku, ki je prvi vrh na naši poti za ta dan . Po dobri uri hoje smo prispeli na sedlo med Žabiškim Kukom , ki je na desni strani in Voglom , ki je na levi strani . Zavijemo desno in se podamo proti vrhu. Pot je bolj malo označena, vendar je shojena tako, ni nobenih težav . Na travnatem delu poti je bilo ogromno planik - ena lepša od druge. Še čez skale in že smo na vrhu , do sem od sedla 30 minut . Po krajšem počitku in obveznem fotografiranju, smo se vrnili na sedlo . S sedla smo šli na vrh Vogla , kjer smo pomalicali . Z vrha smo sestopili na bohinjsko stran. Hodili smo po poti , ki pelje proti Komni in po njej hodiš pod grebenom bohinjskih gora. Mi pa smo po pol ure hoje zavili v drugo grapo in po njej prišli do škrbine Globoko, ki je med Rušnatim vrhom in vrhom Krnic . S škrbine smo se spustili proti planini Razor do stare italijanske kasarne. Tu je bil včasih , tam nekje pred 20 leti urejen zasilen bivak. Sedaj pa so tolminski planinci nekaj deset metrov stran postavili majhno hiško, v kateri so uredili nov bivak , ki je dobro opremljen. Po krajšem postanku smo sestopili do koče na Razor planini . V koči smo prenočili. Midva z Majdo in Čečo smo prespali v bivak sobi pri koči , ostali pa so spali v koči in nikomur ni nič manjkalo . Drugi dan v nedeljo smo šli po transverzalni poti, ki te pripelje do koče pri Krnskem jezeru. Mi smo bili namenjeni do planine na Kalu in od tam na Tolminski Migovec in na Grušnico . Po poti se malo spustiš do križišča, kjer se leva pot spusti na Tolminske ravne, mi pa smo šli desno proti planini Kal . Pot je zelo prijetna , gre malo gori in doli , vseskozi si med planinskim cvetjem , zelo razgledna. Še celo do mrzlega studenčka smo prispeli približno 15 minut stran od planine Kal. Do planine smo prišli po 1,5 ure hoje . Planina Kal je bila svoje čase močna planina. Na planini stojijo tri hiše, kjer so med pašo živeli in delali pastirji. Danes je planina opuščena: ena hiša je vikend , eno uporabljajo jamarji , ki na drugi stani Migovca raziskujejo obsežen jamski sistem, tretja hiša je malo skladišče , malo pa bivak, kjer lahko za silo prespiš. Tu je tudi rezervoar za vodo , ki je sicer pogojno dostopen . Po krajšem počitku smo odšli po sicer neoznačeni , vendar dobro uhojeni poti proti vrhu Tolminskega Migovca. Po dobre uro in pol hoje smo bili na vrhu. Poti se pozna , da so jo naredili vojaki med prvo svetovno vojno . Na vrhu smo imeli vse: malico, planike in prelepo vreme. Že drugi dan smo občudovali lepe razglede , ko nam je bilo dano videti vse blizu in daleč , še celo morje . Počasi smo sestopili nazaj na Kal . Kar takoj smo šli še na Grušnico. Na vrh smo prišli v pol ure. Pot nas je vodila čez ne preveč strme travnike . Z vrha pri križu se nam je odprl lep razgled po okoliških vrhovih . Obujali smo spomine na društveni vzpon pred leti in obžalovali, da nekaterih ni več med nami. Sestopimo na planino Kal. Zelo vroče je že . Nadaljujemo s sestopom vse do planine Razor po isti poti in se veselimo vsake sence. Po postanku pri koči na Razor planini smo se spustili do planine Kuk do avtomobilov. V teh dveh dnevih smo imeli čisto vse: lepo vreme , dobro družbo, lepe gore in uživali smo . Udeleženci – MAJDA ,MILENA , ŠPELA , ELA . ANDREJA , FRANČEK , TIBOR , ČEČA IN JAZ
