Galerija / potopis

Planinski tabor KOLPA sobota

Objavljeno: 8 avgust 2020 Nataša in Romana

Sedmi dan smo obiskali naše gore list - goro Krempo. Udeležili smo je vsi, ki smo še ostali v taboru. Gozdni rezervat Krempa je osrednja točka Borovške naravoslovne poti. Delček udeležencev (Milena, Ela, Majda, Franček in Jakob) so iz tabora odšli že pred nami, ker so se lotili daljšega pristopa, ki gre gor in dol in gor in doli – nekako v tem stilu. Na vrhu smo bili približno skupaj pa tudi vračali so se z nami, da jim tura ni vzela čisto celega dne. Travnato sedlo Krempe nad kanjonom Kolpe je že od nekdaj priljubljena izletniška točka, poleti pa pobeli od narcis, ki imajo tukaj najjužnejše rastišče v Sloveniji. Sedlo je tudi križišče drugih planinskih poti, ki se spuščajo proti Kolpi, z njega pa odpira lep pogled na mogočna drevesa pragozda Krokar. Sam vrh je med drevesi na ožjem grebenčku, zato smo se za malico spustili na in pod sedlo. Tam je užival vsak po svoje; občudovanje metuljev, nabiranje dobre misli, plezanje na ogromno bukev, rahli dremež in še in še. 2 hitra in pogumna sta jo mahnila še na Krokarja. Pragozd Krokar predstavlja lepoto in nedotaknjenost prvinskih bukovih gozdov na površini dobrih 75 hektarjev. Je strogi rezervat, tudi del območja Nature 2000 in predstavlja ekosistem nenehno spreminjajočega se ravnovesja med tlemi, klimo in neštetimi živimi organizmi – od mikroskopsko majhnih do medveda. Tu potekajo samo zakoni narave, zato človek zavestno ostaja zunaj. Vanj lahko vstopimo le s pogledi z Borovške naravoslovne poti. Krokar je z gozdnim rezervatom Snežnik –Ždroclje vpisan na seznam svetovne naravne dediščine UNESCA, kar kaže na njegov izjemen pomen. In ker se je naš čas, ko smo zbrani kot ena velika, raznolika in pisana družina, bližal koncu, smo imeli po kosilu še krst novih vrlih planincev. Letos smo jih imeli kar 8. V svoje vrste smo sprejeli Petra Klepca, Backa, Mašino, Lastovico, Čabranko, Zebro, Kolpo in Kozoroga. zapisala Darja

Planinski tabor KOLPA petek

Objavljeno: 7 avgust 2020 Nataša in Romana

Šesti dan smo se končno zbudili v lepo jutro. Danes je bil na vrsti najbolj atraktiven vrh Risnjak Znova smo v četici stali pred in za mejo po že znanem koronskem protokolu. Veliki Risnjak je s 1528m najvišji vrh narodnega parka Risnjak. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico in žig je zelo lep pogled na večino vrhov Gorskega Kotarja. Ob lepi vidljivosti pa vidimo vse od Kvarnerja, Istre, Učke, prek slovenskega Snežnika, do Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp do Velebita na južni strani. Ko smo zavili na gozdno cesto in kasneje na pot, kjer piše prepovedano za vozila, razen za gozdarje, je večina udeležencev bila prepričana, da je Marjan zgrešil. Cesta je bila mestoma slaba in resnično me je skrbelo, da se ne bo dobro končalo. A naš Marjan ima dober nos in kaj kmalu smo parkirali na travniku sredi gozda. Tudi to, da je pot fletna in skoraj ravna ,mu nisem ravno verjela, saj je Risnjak kipeče gledal iznad smrek relativno daleč. Da je hoje manj kot uro, pa sploh ni bilo verjeti. Kaj kmalu smo stopili v prijeten senčnati gozd na mehko, z iglicami postlano, pot. Risnjak je znan po raznolikosti svojega živalskega sveta in gozdno kraljestvo je dom treh velikih evropskih zveri – medveda, volka in risa. Te potrebujejo velika in mirna prostranstva, kjer ne vznemirjajo ljudi, pa tudi številne živali, ki jim predstavljajo vir hrane. Zaradi relativne odročnosti in težje dostopnosti je prav v NP Risnjaku z okolico eno od zadnjih zatočišč velikih evropskih zveri. V njem domuje tudi 14 gozdnih in 30 rastlinskih skupnosti in to na relativno majhnem področju. Prav ris (Lynx lynx), ki je najredkejša in najbolj skrita evropska zver, je dala ime Risnjaku. Nekoč so to prelepo žival lahko lovili, v začetku prejšnjega stoletja so ustrelili poslednjega risa. Današnji risi so se priselili iz Slovenije, sedaj pa na področju Hrvaške živi 40 – 60 primerkov te čudovite živali. Eden od pomembnejših vzrokov zmanjšanja števila populacije bi lahko bila tudi izguba genetske raznolikosti, ki je nastopila zaradi parjenja v sorodstvu. Ris je pomemben člen prehranske verige v ekosistemu Risnjaka. Medtem, ko je avtohtoni ris izumrl, pa je rjavi medved (Ursus arctos) tukaj v številu, ki ustreza naravnemu ravnovesju. Na Hrvaškem jih je okrog 1.000. Je največja kopenska žival ter hkrati tudi največja kopenska zver v hrvaških gozdovih. Okrog 95 odstotkov potreb po hrani medved zadovolji z rastlinsko hrano. Na področju parka živi tudi volk (Canis lupus), sicer v dosti manjšem številu kot medvedi. Večina od 160-210 volkov Hrvaške živi v kraškem delu Gorskega Kotarja, Liki in Dalmaciji. Volk je na rdeči listi ogroženih vrst in lov nanj je prepovedan. V parku najdemo pa tudi divjo mačko (Felix silvestris), na vrhovih gora pa gamsa (Rupicapra rupicapra). V parku biva še ogromno drugih živali – ptice, plazilci in žuželke. Omenimo še 114 različnih vrst ptic, od katerih jih v parku gnezdi 78 vrst. Raznolika in pomembna je tudi fauna vodnih habitatov in podzemlja. Tukaj je narava sama svoj gospodar, življenje je samozadostno. Prav zato predstavlja Risnjak za raziskovalce izjemno dragocenost, saj lahko preučujejo življenje brez človeških vplivov. Obiskovalcev skoraj ni bilo, koča je bila zaprta. Večina se je predala soncu, slaba polovica pa smo jo mahnili na vrh. Pote je nekje skalnata, z jeklenico, nekje spolzka, nekje pa plezaš kar povprek. Z vrha se nam je res nudil lep razgled na morje in reški zaliv pa krški most. NP Risnjak predstavlja spoj celinske in mediteranske klime: z juga prodirajo morski vplivi iz Kvarnerja in s severa celinski. Poletje je z 20 stopinjami relativno blago, zime pa so hladne, z oblico snega, megle in oblačnosti. Zapade lahko tudi do tri ali štiri metre snega, ki se obdrži do pozne pomladi, predvsem v vrtačah. To je kraški svet apnencev in dolomitov, kjer primanjkuje vode, sploh v višjih predelih, čeprav ima to področje zelo veliko padavin, tako dežja kot snega, saj se padavine izgubijo v pronicavem kraškem svetu. Park je izrazit primer razčlenjenega sestava Dinarskega gorstva v reliefnem, geološkem, hidrološkem in klimatskem pogledu, rastlinstvu in živalstvu. S Snežnikom tvori zahodni krak Dinarskega gorstva. No, Snežnik je bil tudi mišljen za podaljšano turo a se nam nekako časovno ni izšlo; v skupini smo imeli, še sreča in veselje, nekaj otrok in nekaj starejših, zato smo hodili počasneje. Smo si ga pa ogledali od daleč. Čeprav smo hiteli nazaj v tabor, smo komaj prišli do kosila. Še sreča, da je bil popoldan znova namenjen plavanju (ali bazen ali Čabranka) in savni. zapisala Darja

Planinski tabor KOLPA četrtek

Objavljeno: 6 avgust 2020 Nataša in Romana

In že smo se prebudili v peti dan. Ker je bilo vreme malce slabše, smo se napotili znova čez mejo; nekateri smo ta 2 km prevozili, nekateri pa kar prehodili. Ob reki Kolpi smo se odpravili do izvira. Kólpa (hrv. Kupa, v Beli krajini Kóupa) je mejna reka med Slovenijo in Hrvaško, desni pritok Save na Hrvaškem. Izvir Kolpe je okoli 200 m dolgo in do 50 m široko, slikovito jezerce pod strmimi, gozdnatimi pobočji Risnjaka blizu vasi Razloge v Gorskem kotarju, imenovano tudi Kupeško jezero. Jezero je kraški izvir vokliškega tipa, v katerega so se potapljači doslej potopili do globine -154 m; sifon se nadaljuje v neraziskane globine. Pred leti so vanj padla drevesa in za enkrat je potapljanje vanj onemogočeno. Poleg tega globjega sifona, najdemo še manjšega. Površina vrelca je sicer mirna, kljub temu, da voda priteka iz navpičnega brezna. Le drobni mehurčki pričajo, da se nekaj dogaja. Tu je tudi vzrok za njenih hladnih in konstantnih 7 stopinj Celzija. Izvir se nahaja znotraj narodnega parka Risnjak in je kot naravni spomenik zavarovan od leta 1963. Zanimivo je, da je izvir oddaljen samo 24 km zračne črte od Jadranskega morja, Kolpa pa odteka skoraj 1500 km daleč v Črno morje. Najprej teče proti severu in nato 118 km daleč po slovensko-hrvaški meji, večinoma po ozki, gozdnati dolini. Vzhodno od Preloke zavije proti severu, teče po vzhodnem robu Bele krajine, pri Metliki ponovno zavije proti vzhodu, teče skozi nizko gričevje mimo Karlovca in se malo pod Siskom izlije v Savo. Za porečje Kolpe se pogosto uporablja pokrajinsko ime Pokolpje (hrv. Pokuplje). Večji levi pritoki so Čabranka, Lahinja, Kupčina in Odra. Večji desni pritoki so Kupica, Dobra, Korana, Velika Utinja, Trepča in Glina. Globoka dolina Kolpe je najsevernejša od velikih rek Dinarskega gorstva, ki se iz njegovega osrčja prebijajo večinoma proti severu k reki Savi. Tudi Kolpa teče prečno na dinarske tektonske strukture, usmerjene od severozahoda proti jugovzhodu in skoraj v celoti zgrajene iz jurskih in krednih apnencev ter dolomitov. Le v povirju Čabranke ter med Brodom na Kolpi in Kostelom so na površju neprepustni permski skrilavi glinavci in peščenjaki, s katerih površinsko pritekajo v Kolpo številni manjši potoki, ki jih v ožjih delih doline, vrezanih skozi debele plasti apnencev, ne najdemo. Kamninska zgradba določa tudi druge značilnosti doline: kjer so na površju neprepustne kamnine, je dolina širša in površje razčlenjeno s potoki, kar je zlasti očitno ob Čabranki ter na odseku med Brodom na Kolpi in Kostelom, v apnencih pa se dolina zoži, tako da je ob reki prostora zgolj za cesto, tik nad njo pa se vzpenjajo zelo strma, mestoma prepadna dolinska pobočja. Ti najožji deli so tudi skoraj povsem neposeljeni. Prva takšna razširitev je pri Osilnici, na sotočju Kolpe in Čabranke. Kmalu pod vasjo vstopi reka v ožji del doline, izdelan v triasnih dolomitih, kjer se na obeh bregovih reke vrstijo majhne vasice, postavljene na vršaje kratkih pritokov (Ribjek, Bosljiva Loka, Srobotnik ob Kolpi, Kuželj na slovenski ter Turke in Kuželj na hrvaški strani). Visoko nad tem delom doline se na slovenski strani dvigajo bele stene Borovške gore s slikovito Loško steno. Iz tega dela doline je doma zgodba o Petru Klepcu, junaku iz slovenskega ljudskega izročila. Pri Brodu na Kolpi (na slovenski strani vas Petrina) se začenja 7 km dolg širši odsek doline v permskih skrilavih glinavcih in peščenjakih, ki nosi pokrajinsko ime Kostelsko po gradu Kostel visoko nad reko in smo ga tudi obiskali v torek. V dnu doline in na pobočjih je več vasi, ki so nastale že v 12. in 13. stoletju. Tu je star prehod čez dolino Kolpe (glavna cesta Kočevje–Delnice), ki so ga v 15. in 16. stoletju uporabljale tudi turške vojske za vpade na takratno Kranjsko (turški vpadi). Lokalno središče tega dela doline je Fara, na hrvaški strani Brod na Kolpi. Pod vasjo Slavski Laz se začenja naslednja, skoraj 20 km dolga soteska Kolpe, ki sega do naslednje manjše razširitve pod Starim trgom ob Kolpi. Dolina je vrezana okoli 300 m globoko v okoliške kraške planote, v dnu doline je komaj kje prostora za manjšo vasico ali samotni, danes opuščeni mlin. Reka teče v tem delu skozi globoki kras in ne dobiva nobenih površinskih pritokov, napaja pa jo več kraških izvirov, mdr. močan kraški izvir Bilpa, v katerem pridejo na površje vode ponikalnice Rinže s Kočevskega polja. Kakšnih 200 m nad Kolpo se na severni strani s strmim robom končuje Poljanska dolina, nekdanji otok slovenske poselitve sredi pokrajine, poseljene s Kočevarji. Manjše vasi so tudi na obeh bregovih Kolpe in pri Sodevcih tudi zadnji most čez reko vse do Bele krajine, kajti kmalu se Kolpa ponovno zaje v ozko neposeljeno sotesko, kjer je v dnu prostora samo za reko in ribiške stezice ob njej. Po tem delu doline je od Radencev do Damlja speljana 12 km dolga in označena pešpot . Nekoliko se dolina razširi le pod Severinom na Kolpi na hrvaški strani in pri Damlju na slovenski strani, nato pa se ponovno stisne v ozek kanjon in odpre šele pri Učakovcih v Beli krajini. Pokrajina se tu odpre v širno Karlovško kotlino, h kateri geološko spada tudi Bela krajina, in počasi vstopamo v panonski del Slovenije. Površje je tu nižje in uravnano, vendar Kolpa nadaljuje svoj tok po ozki dolini, vrezani v okoliško uravnano in zakraselo površje, ki se nekoliko razširi le pri Vinici, v ostalem delu v njej ni prostora niti za naselja niti za cesto. Šele pri Gribljah se dolina spet razširi v manjšo ravnino, na robu katere je mesto Metlika, nekoliko niže pa reka vstopi na Hrvaško in nadaljuje svoj tok skozi nizko gričevnato pokrajino hrvaškega Pokolpja . Pri mestecu Ozalj se dolina ponovno razširi in reka teče v vse večjih vijugah proti vzhodu, dobi z desne kraško reko Dobro in teče skozi Karlovac, kjer se vanjo steka Korana. Naprej teče po večinoma gosto poseljeni dolini med nizkim gričevjem mimo Petrinje do Siska, malo pod mestom pa se pridruži Savi. Popoldan je bil namenjen razkritju skritih prijateljev; res smo se trudili teh par dni, da nas ne bi odkrili pa tudi, da smo zavajali drug drugega. Bilo je veliko smeha, veliko besed in veselja prav med vsemi udeleženci. zapisala Darja

Planinski tabor KOLPA sreda

Objavljeno: 5 avgust 2020 Nataša in Romana

Četrti dan je bil izlet deljen; ali v bunker ali na Goteniški Snežnik. Udeleženci obiska podzemlja so bili navdušeni nad videnim, mi – no, tudi, čeprav Snežnika nismo našli. Z avti čez Strmo reber pa pri tabli Medvedjek (so nam kasneje domačini objasnili, da je napačno napisano – pisati bi moralo Medvednjak – ker je to beseda za medvedov kakec ) ostro levo po gozdni cesti globoko v divji prvobitni gozd. Sredi ničesar na koncu sveta 2 vikenda in po opisu se tam parkira. Modro zremo v napise in puščico, ki nas usmeri navzgor rahlo levo. Prijazna makadamska cesta nas vodi še globje v gozd. Čudimo se družno, za kaj ni markacij a Franček modro ugotovi, da je verjetno cest adovolj jasna in so markacije čisto nepotrebne. Hodim lepo skupaj, glasno govorimo, veseli smo Čečinega bevskanja, lulati nekje daleč s poti sploh ne upamo, ker je občutek v tem skrivnostnem gozdu z rahlimi meglicami med stoletnimi drevesi res tak, kot da je za vsako drugo skalo medved. Kaj medved, najmanj dva, če ne trije. Le Zvone se za to ne meni in mirno išče gobe. Franček jo potegne naprej, ker ga res zanima, kaj je za naslednjim ovinkom, da ga komaj prikličemo nazaj, saj po dobri uri hoje ugotovimo, da pot zagotovo ne pelje na goteniški Snežnik. Po družnem modrovanju kako in kaj, jo mahnemo nazaj do vikendov in tam pod strešico lepo pomalicamo; seveda smo vseskozi na preži, da jo ne bi pribrisal kak medo, ki bi mu zadišale ribe ali salama. Kasneje smo bili lepo razsvetljeni, da pot na Snežnik vodi nekaj 100 metrov pred opisanim parkiriščem, kar seveda v opisu ni bilo. Da pa bi imeli v žepu konkretno turo, obiščemo Reško jezero, ki je pomembna ponikalnica na Kočevskem. Njegov 3 kilometre dolg tok se nahaja v dolini pod Kočevsko Reko. V železnih časih so ga z betonskim jezom zajezili in nastalo je dobrih 20 ha veliko Reško jezero. V zadnjih letih je zgornji del jezera registriran kot gozdni rezervat, ki daje zavetje ribam, gozdnim živalim in zverem, spodnji del jezera pa je namenjen ribolovu iz čolna in ostalim vrstam rekreacije. Obkrožajo ga gozdovi, v njegovi neposredni bližini pa gnezdi tudi orel belorepec, zato je okoli jezera speljana učna pot, Orlova pot, ki obiskovalcem ponuja vpogled v številne zanimivosti iz življenja našega največjega orla. Ob jezeru smo srečali skupinico 23 naših, ki so se vračali z obiska bunkerja. Skrivnostni bunker Škrilj je bil zgrajen v času hladne vojne 80 metrov pod površjem. 500 m hodnikov in šest podzemnih sob z lastnim vodnim zajetjem in dvema generatorjema za proizvodnjo električne energije bi omogočil bivanje v primeru atomskega udara, v njem pa bi brez zunanje pomoči lahko preživeli tudi do 100 dni. Ogledi so vodeni in se izvajajo samo po predhodni najavi in v vnaprej dogovorjenih terminih. Zato ne preseneča, da si je bunker, ki je vrata za obiskovalce odprl poleti 2017, doslej ogledalo že več kot 10.000 gostov. Objekt je dal zgraditi tedanji predsednik Tito v času grožnje s »Hladno vojno« med Jugoslavijo in Rusijo in do danes je ostal skoraj v enakem stanju, kakršen je bil ob dograditvi pred šestdesetimi leti. Ko torej prestopimo njegov prag, se nenadoma znajdemo malodane v časovni kapsuli. Podzemni hodniki in prostori nas prestavijo v petdeseta leta, v obdobje, ko so družine živele še brez računalnikov, Rocco Granata pa je mladino navduševal s svojo Marino. Da o Marilyn Monroe, ki je za Tonyja Curtisa in Jacka Lemmona v filmski uspešnici Nekateri so za vroče brenkala na ukulele, niti ne govorimo. Seveda pa je tudi tisti čas imel svojo skrito zgodovino in številne neznane zgodbe naše preteklosti se nam razkrivajo šele v zadnjih letih. Bunker Škrilj je ena takšnih zgodb, je pa tudi zgodba o tehničnem znanju minulih generacij, ki so s skromnimi sredstvi znale ustvariti nekaj, kar še dandanašnji preseneča. Mimogrede, še pred dobrima dvema desetletjema, ko je Kočevska Reka že razkrila del svojih ugank, so posamezniki vanj lahko vstopali le z zavezanimi očmi. Z zavezanimi očmi pa se z zbirnega mesta v Kočevski Reki, kjer se začenjajo vsi organizirani ogledi objekta, in edino takšni so možni, mnogi obiskovalci napotijo še zdaj. Zakaj? Pssst, skrivnost! zapisala Darja

Planinski tabor KOLPA torek

Objavljeno: 4 avgust 2020 Nataša in Romana

Tretji dan je bila vremenska napoved res obupna, zato smo ga namenili ogledu gradu Kostel. Kot se za muhasto vreme spodobi, nas je cel dan grelo toplo sonce in sploh je bilo vse super. Mimo grede smo si ogledali še slap Nežica, ki ga imenujejo tudi Tišenpoljski slap, po bližnjem naselju Tišenpolj. Slikoviti slap nad cesto pada čez dolomitsko steno, ki je obložena z lehnjakom. Slap Nežica je visok 15 metrov in izvira pod skalnatim in strmim pobočjem planine Tišenpolj. Potok Nežica izvira v večih povirnih krakih v dolini nad Vrano steno in Planino. Spada med lehnjakotvorne potoke, ker ga v celoti pokriva mah in kamen lehnjak. Nad slap se lahko povzpnemo po levem bregu potoka ter se v poletnih mesecih prijetno ohladimo v senci listnatega gozda. O imenu slapa obstaja tudi pravljica, saj naj bi dobil ime po deklici Nežici, ki je pri Drežniku peljala napajati par volov in utonila, ko je voda poniknila in jih potegnila na dno. Tišenpoljski potok je nato čez nekaj časa naplovil volovski jarem, ki je bil ovit z lasmi deklice in tako je bilo konec negotovosti o usodi nesrečne deklice. V bližini slapa Nežica se v dolini nahaja naselje Fara, ki je bila po propadu gradu Kostel in naselja Kostel osrednje naselje območja, sedaj pa njeno vlogo prevzema naselje Vas. V Fari se začne Kostelska planinska pešpot. Zadovoljni smo se znova posedli v avtomobile in tokrat parkirali (skoraj) na grajskem dvorišču. Grad Kostel s pripadajočim trgom predstavlja drugi največji grajski kompleks v Sloveniji. Zaradi izpostavljene lege nad Kolpo in težje dostopnosti je bil v času turških vpadov pomembna ovira oziroma obrambna točka v sistemu protiturške obrambe, hkrati pa je bil vključen v sistem kresišč, ki so služila za hitro obveščanje o prihajajoči turški nevarnosti. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1336 kot »castrum Grafenwarth«, kar pomeni utrdba, trdnjava, zatočišče, šele leta 1449 pa kot Costel. Na mestu današnjega gradu naj bi pred tem stala utrdba, ki pa so jo Ortenburžani, vazali oglejskih patriarhov, med letoma 1247 in 1325 prezidali, da bi zavarovali svojo posest, ki je segala od Čušperka do Kolpe. Po smrti ortenburškega grofa Friderika ΙΙ. 28. aprila leta 1418 je prišel Kostel v last celjskih grofov, ki so ga dozidali in razširili v mogočno utrdbo, eno največjih na kranjskem, kakršna je razvidna tudi iz dandanašnjih razvalin. Poimenovali so ga po nemško »Grauenwarth«, naselje in trg ob njem pa je ohranilo ime Kostel. Grad in naselje ob njem so obdali z več kot dva metra debelim in visokim obzidjem, ki je bilo ojačano s petimi obrambnimi stolpi. Služil je kot mejna utrdba v obrambi Kranjske in celjske posesti ter pozneje tudi v obrambi proti turškim vpadom. Stari zapisi omenjajo, da je imel Kostel svoje sodišče, ki je sodilo tudi na smrt. Kot dokaz za to imamo »gavge«, ki stojijo kakšen kilometer stran od gradu. Po smrti zadnjega Celjana, kneza Ulrika ΙΙ., leta 1456 so po dedni pogodbi grad dobili Habsburžani. Ta je v tem času postal tako pomemben, da je dobil trške pravice in so ga imenovali Trg. Grad in trg Kostel v Valvasorjevi Topographia Ducatus Carnioliae modernae iz leta 1679 Spodnji dve stavbi še vedno stojita in sta lepo obnovljeni (ne kot zgodovinsko pričanje ampak sodobno, v retro stilu lastnice) in ker je naša Milena prijateljica gospe, ki v njih živi, smo ju imeli priložnost obiskat in občudovat njene starine , vrt ter razne živali. V 15. in 16. stoletju sta tako grad kot tudi trg doživljala hude čase. Po smrti srbskega cesarja Dušana Silnega so Turki vdrli na Balkanski polotok in ga zavzeli, kasneje pa še Carigrad in Bosno ter si tako omogočili roparske pohode na Kranjsko. Ena od najpogostejših turških vpadnih poti na slovenske ozemlje čez Kolpo je bila prav v Kostelu. Od tu so prodirali na Kočevsko, Ribniško, ter proti Primorski in Ljubljani. Na slovensko ozemlje so prvič prišli leta 1408, in sicer v okolico Metlike. Po letu 1424 so vpadi za 45 let prenehali, potem pa se začeli ponavljati, vendar v hujših in strašnejših oblikah. V naslednjih 120 letih imamo zgodovinske vire o šestih pohodih, vendar o vseh verjetno nimamo zapisov. V vseh teh letih so Turki pomorili ogromno ljudi, oplenili in požgali vse vasi, a utrjenega gradu niso osvojili. To jim je aprila 1578 uspelo, pa še to s prevaro. Preoblečeni v hrvaške kmete in celo z dojenčki na rokah so se prikazali pred Kostelom s pretvezo, da so begunci in da potrebujejo zatočišče. Prebivalci gradu so jih spustili noter, vendar so ti begunci ponoči od znotraj odprli vrata in spustili ostale Turke v poslopje. Ti so grad oropali, požgali in s seboj odpeljali mnogo jetnikov. Po tem vpadu je bilo od tristo kmetij obljudenih le še sedem, na nenaseljene kmetije pa so se naselili Uskoki. Kasneje je bil grad vključen v obrambni sistem Vojne krajine, ki je varovala Evropo pred turškimi vpadi. Leta 1809 je bil zaradi upora proti Francozom grad še zadnjič zavzet, Napoleonovi vojaki pa so ga dokončno porušili. Gradu po tem niso več obnovili, sezidali pa so tako imenovani Spodnji grad, poslopje, naslonjeno na obzidje starega gradu med obema stolpoma. Ta grad so partizani požgali konec leta 1943, da se v njem ne bi naselile enote Slovenskega domobranstva. Kostel že od nekdaj na skopi zemlji ni mogel preživljati vseh svojih ljudi, zato so iskali razne dodatne vire zaslužka. Najpomembnejši vir sta predstavljala tovorništvo in krošnjarstvo. Kostelci so si na svojih popotovanjih po svetu predvsem kot krošnjarji širili znanje in splošno duhovno izobrazbo. Svoje krošnje pa niso nosili na hrbtu kot Ribničani ampak spredaj na trebuhu. Seveda je krošnja imela skrivni predal za razne malenkosti, ki so jih lahko tihotapili. Kostelski ljudski običaji, navade, pesmi, noša in narečje so se razvijali in oblikovali na geografsko in zgodovinsko zaokroženem ozemlju. Kostelsko narečje se je od 16. stoletja dalje, ko se je staro prebivalstvo mešalo s priseljenci iz Hrvaške in nemških sosedov, razvilo v svojevrsten govor. Na kocu ogleda smo imeli čas za malico ter pijačo, z razgledišča pa smo občudovali širne gozdove, ki jim ni bilo videti konca. To je res medvedova dežela, ki ga pa na srečo nismo srečali na svojih poteh. Popoldan, po dobri kočerji, smo čas znova izkoristili za plavanje ali savno. zapisala Darja

1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|»