Galerija / potopis
RADUHA
Objavljeno: 26 junij 2020 Darja
POROČNO POTOVANJE SOLČAVSKO, LUČE in RADUHA 4.7. do 11.7.2020 Ker je prisotna pandemija in je obisk Škotske preložen, sva jo na poročno potovanje mahnila kar v naš prelepi savinjski konec in sicer sva imela rezervirano v Robanovem kotu pri prijazni gospodinji Jožici. In ker se nam je Velika Raduha letos spretno izmikala, sva se odločila, da narediva društveni izlet v dvoje. Takole je bilo: Prvi dan sva se nastanila in šla na oglede. Najprej v Solčavo.. V centru Rinka strašno prijazni, polni koristnih informacij. Ljudje z ljubeznijo živijo za turizem. Nadaljevala sva v Logarsko dolino. Bo držalo, da je to res najlepša dolina v Sloveniji. Pogledi so enkratni, vse do Kamniško Savinjskih alp. Lepo se vidi Brana pa Kamniško sedlo, Planjava, Ojstrica in še in še. Slap Rinka naju je prijetno osvežil. Poleg veličastnega razgleda in čudovitih travnikov, je slap Rinka glavna 'zvezda' Logarske doline. Pada preko široke stene in je s svojimi 105 metri drugi najvišji slap v Sloveniji. Poleti ga pridejo občudovat številni turisti in pohodniki, v zimskem času pa po zaledenelem slapu plezajo alpinisti. Nahaja se povsem v zatrepu doline. Od parkirišča na koncu asfaltne ceste ga po enostavni označeni poti dosežemo v ca. 15 minutah. Voda za slapom kmalu ponikne in zopet priteče na dan v spodnjem delu doline na izviru Črne. V steni ob slapu je okrepčevalnica Orlovo gnezdo. Vse večerje sva imela kar na domačiji, kjer kuhajo okusno in samo domačo hrano; od filanih paprik do filanie pečenke. Sladica nikoli ni manjkala. Zvečer sva na najinem balkončku kartala, sedela pa sva v bundah. Drugi dan sva jo mahnila do koče na Klemenči jami. Koča stoji na Klemenškovi planini pod severnim ostenjem Ojstrice; domačini imenujejo to planino zaradi kotanjaste oblike Klemenča jama. Od koče je razgled na gore, ki obkrožajo Logarsko dolino. Na vzhodni strani se nad Klemenškovo planino dviga pobočje Krofičke; na jugu so strma ostenja Ojstrice in Planjave; na zahodu je prostrana krnica Okrešelj z ostenji Skute in Rink ter Mrzlo goro; od zahoda proti severu se dviga gorski greben med Logarsko dolino in Matkovim kotom, na severu pa vidimo zahodni del Olševe. Na kosilo sva bila povabljena v Varpolje, k Monikini Mojci, kjer sedaj živi s Tilnom. Pripravili so piknik pojedino ter štrudelj (Mile je res mojster), ohladili pa smo se v bližnji Savinji, ki sploh ni bila mrzla. Tdi Romana je fletna, prijazna in pri Kojčevih je bilo resnično domače in prijetno. Tretji dan je bil v znamenju tematske peš poti po Logarski dolini. Najlepši je seveda prvi pogled proti celotni dolini in goram na koncu: po pravljično-vijugasti cesti se peljemo mimo travnikov ter mogočne Logarjeve lipe s pogledom na strme stene Kamniško-Savinjskih Alp. 7 km dolga dolina, ki je zaradi številnih naravnih znamenitosti zavarovana kot krajinski park, v svojem zatrepu 'skriva' enega najčudovitejših in najvišjih slapov v Sloveniji - slap Rinka. Avto sva pustila pri Domu planincev, ter jo mahnila na rajžo. Kaj posebnega ni videti, razen da je hoja po gozdu prijetna in ni naporna. Pot nas popelje mimo nekaterih naravnih in etnografskih znamenitosti v dolini. Celotna traja 2 uri v eno smer, lahko jo poljubno izbiramo. Midva sva izbrala le delček, ker sva jo potem mahnila proti Okrešlju. Pot je relativno kratka (1 ura). Na cilju deluje mini koča, ker je stara lani pogorela. Sestop tudi ni težak. Vidi se tudi izvir Savinje. Na koncu sva se ustavila v Logarskem kotu, kjer sva jedla res odlične žgance in kislo mleko z debelo smetano. Sama koča je bila zgrajena leta 1937, nedavno pa so jo prenovili in nudijo hrano ter prenočišča za goste, ki znajo ceniti tradicijo ter domačnost. Tretji dan je bilo napovedano malce slabše vreme pa sva jo mahnila čez hrib v Črno in naprej v Mežico. Vreme je bilo seveda lepo, pot pa makadamska. V Solčavi zaviješ po smerokazu nekam gor proti gozdu in vmes sva se spraševala ali sploh greva prav. Nekje na sredini je bila k sreči sramežljiva tabla z napisom Črna, zato sva pogumno nadaljevala. Pozorna sva bila še na odcep proti Bukovniku oz. Grohotu, kjer bova čez par dni krenila proti Raduhi. Najprej sva priovinkala do Tople in geo parka, ki stoji kar tam ob cesti. TIC TOPLA - SI V AFRIKI ALI EVROPI? Na mestu, kjer se stikata jadranska (ta se je nekoč odcepila od afriške plošče) in evrazijska litosferska plošča najdemo pestro kamninsko zgradbo z edinstveno živo naravo. Na mestu, kjer se preteklost sreča s sedanjostjo, stoji interpretacijska točka TIC Topla. Periadriatska prelomna cona ali Periadriatski šiv, kot jo imenujejo strokovnjaki, predstavlja stik med jadransko in evrazijsko litosfersko ploščo. Najmlajši obiskovalci lahko plezajo po kamninah Periadriatskega šiva ali pa si privoščijo le počitek na informacijski točki. Točka lahko služi tudi kot učilnica v naravi. Posebna pozornost je posvečena tudi rastlinskemu svetu, višinskim rastlinskim pasovom in prepoznavanju ptic, ki živijo na tem območju. V TIC Topla si lahko ogledate tudi film o Geoparku Karavanke in Krajinskem parku Topla, v prvem nadstropju pa je na ogled tudi čebelarska zbirka. Obiskovalci, ki želijo izvedeti in raziskati še več, se lahko podajo na obisk k prijaznim domačinom v Krajinski park Topla ali pa »sledijo« Periadratski prelomni coni v dolino Bistre in naprej do Najevske lipe ali pa se celo podajo do »ugaslega velikana« na Smrekovcu. Nadaljevala sva proti Mežici, kjer sva obiskala Monikino mamo (bico) in na tenis placu srečala še Brunija (Tomaža – brata). Z malce več truda sva našla še Ivarčko jezero, kjer smo pred leti imeli planinski tabor. Je zapuščeno a kljub temu je bil mini sprehod okrog njega prijeten. Trava je pokošena, jezero nudi dom številnim ribam in račkam, lastovice pa se v preletu odžejajo. Rimski vrelec, mimo katerega se gre do jezera, so končno začeli obnavljati, nama je prijazno razložil hišnik, ki je trenutno prvi zaposleni. V Slovenj Gradcu sem zgrešilo Ireno, ki je bila na poti proti Pagu. Je bila pica potem kar primerno nadomestilo. »Domov« sva se vračala naokrog, proti Velenju in mimo Varpolja po že znani cesti. Četrti dan sva se lotila Solčavske panoramske ceste. Takole so zapisali: Solčavska panoramska cesta je kot doživetje prve ljubezni. Enkratna je v svoji lepoti, ko vas vodi skozi bisere naravne in kulturne dediščine Solčavskega z dih jemajočimi razgledi na vrtoglave vršace in prelestne doline ter mimo samooskrbnih visokogorskih gostoljubnih kmetij, ki že stoletja pridelujejo, kar ponuja narava in ustvarja človek z ljubeznijo. S pastirčkom Krištofom vas vodi po sledeh njegovih izgubljenih ovčk iz prikupne Solčave po poti trdnih gospodarjev in njihovih pastirjev, z dvajsetimi nepozabnimi postanki, po večjem delu Solčavskega, ki poleg Solčave pokriva še Logarsko dolino, Robanov kot, Matkov kot in Podolševo. Vodi vas skozi brezčasnost doživetij z mistiko starih zgodb o zmaju Lintverju in stvarjenju teh skrivnostnih krajev, polnih klene samobitnosti. Na Solčavsko panoramsko cesto v skupni dolžini 37 km se lahko podate z avtomobilom, motorjem, kolesom ali jo prehodite peš. Pot lahko izberete glede na to, kako potujete in koliko časa imate na voljo: Na krajši enodnevni izlet se podajte po osrednjem delu poti, kjer vas na dolžini 21 km čaka 12 postankov (na zemljevidu zelena barva). Pot večinoma poteka po asfaltirani državni cesti, le manjši del je makadamska pot. V okviru celodnevnega izleta lahko pot nadaljujete po cesti, ki pelje do Matkovega kota; dolga je 8 km in ima tri postanke (na zemljevidu modra barva) ter vam ponuja čudovit razgled na to ledeniško dolino. Če ostanete pri nas še vsaj en dodaten dan, se poleg osrednjega dela poti lahko podate 6 km po cesti, ki vodi do kmetije Bukovc (Bukovnik), in se sprehodite dobre pol ure hoda do planine v Grohotu (na zemljevidu oranžna barva). Za večdnevni obisk Solčavskega vam Solčavska panoramska cesta predstavlja tudi čudovito izhodišče za raznolike tematske, sprehajalne in lažje planinske poti, ki jih je skupaj dober ducat (na zemljevidu prekinjena pot). Vstopne točke: Solčavska panoramska cesta ima štiri vstopne točke. To so Solčava, Logarska dolina, Zgornje Sleme s koroške strani in mednarodni mejni prehod Pavličevo sedlo iz Avstrije. Zakaj na pot – kaj nam pot ponuja Vedno in povsod vas po zanimivih in skrivnostnih lokacijah vodi pastirček Krištof, ki vam razkriva zgodbo, zmaj Lintver pa pastirčku in tudi vam nalaga naloge. Na poti vas pričakujejo visokogorske kmetije, ki ponujajo sobe za prenočitev, okusne jedi in prav posebne kulinarične specialitete, ob tem pa številne naravne in kulturne zanimivosti ter raznolike aktivnosti. 20 točk in 15 dodatnih tematskih, sprehajalnih in lahkih planinskih poti. Pri tem so vam v pomoč številne informativne in panoramske table. Še posebej pa vas na tej poti ves čas spremljajo izjemni razgledi. Zatorej, vzemite si čas, palico v roko, vdihnite svež zrak in pot pod noge. Lahko potrdim, da so razgledi božanski, ljudje pa več kot prijazni; kot da sva se vrnila v neki pretekli čas, kjer obstaja pristnost in prijaznost brez računice. Še posebno sva to občutila na zadnjem postanku, kmetija Perk, kjer se ukvarjajo z zelišči. Postregli so nama z res dobrim čajem, ki nama ga je bica kar podarila, ker sva pri njih kupila tudi slanino. Božanska, kar topi se v ustih, je bil ves navdušen moj mož. Razgled pred hišo – neopisljivo lep. Tu si želiva za kak vikend odpočiti od civilizacijskih dobrot in hitenja. Vmes sva se ustavila še pri nekaterih in skočila do Potočke zijalke (na kmetiji Rogar na izhodišču kupila odlične domače marmelade, po katerih slovijo); je 115m dolga in 20 do 40m široka kraška jama na južnih pobočjih Olševe. Leta 1928 je profesor Brodar odkril staro kameno-dobno bivališče iz pred 40.000 let. Ugotovili so 40 živalskih vrst, ena od teh je bil jamski medved. Poleg živali so odkrili tudi koščena in kamnita orodja in ostanke ognjišč. Zgodovinsko gradivo hranijo v pokrajinskem muzeju v Celju. Potočka zijavka (tudi Potočka zijalka) je pomembno jamsko najdišče iz začetka mlajšega paleolitika (obdobje aurignacien / angl. Aurignacian). Ime je dobila po nekdanjem lastniku Potočniku. Leži na nadmorski višini 1675 metrov. Pod Olševo se nahaja vas s starim imenom Sv. Duh (po tam stoječi cerkvi; danes Podolševa). Izpred Potočke zijavke je lep razgled na Kamniško -Savinjske Alpe in na Logarsko dolino. Pred 35.000 leti so jo kratek čas (10 - 100 let) obiskovali ledenodobni lovci. Ti so v brlogu jamskega medveda izvajali obrede plodnosti, kadar v njem ni bilo nevarne zveri. Vse kaže, da so jamskega medveda častili kot svojo totemsko žival. Dan sva zaključila, polna prekrasnih vtisov, v centru Rinka, kjer so naju že zjutraj opozorili, da imajo resnično dober domači sladoled. Potrjujeva! Oči sva vrgla tudi na polstene copate, ki jih izdelujejo članice lokalnega društva Bicka. O filcanju (polstenju) se vedno več sliši, dela na tem pa se premalo. Jezersko-solčavska ovca daje primerno volno, ki jo najprej ostrižejo, operejo, sušijo, potem dajo mikati za filcanje ali presti za štrikanje – pletenje. Filca se lahko copate, klobuke, torbe, štrikajo pa nogavice in jopice. Peti dan je bil dan za Raduho (2062 m) IN TO JE BIL MINI DRUŠTVENI IZLET. Po že znanem delu solčavske panoramske ceste, ki gre proti Črni, sva se peljala do odcepa za kmetijo Bukovnik in koče na Grohatu - kmetija Bukovnik se nahaja na nadmorski višini 1327 m in velja za najvišje ležečo kmetijo v Sloveniji. Tu sva parkirala in skozi prijetno hladen gozdič sprehodila do Koče. Oskrbnik je neverjetno zgovoren možak. Po kavi sva zagrizla v strmine pa čez obnovljeno pot čez Durce po cca uri in pol stala na vrhu. Dan je bil kot nalašč, saj so čez opoldan prijazne meglice malce zakrivale sonce, da ni bilo prevroče med ruševjem, ki lepo krasi vršni del gore. Obiskovalcev ni bilo veliko. Po malici sva zadovoljna zapustila vrh in se po lojtrcah varno spuščala v dolino. Šesti dan sva raziskovala Luče Pot petih mostov, Iglo, presihajoči studenec ter popoldan - Robanov kot kar peš od »doma«. Občina Luče se nahaja na severu Slovenije v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp in obsega 110 km2 površine. Središče občine je vas Luče, ki leži na rečni terasi nad sotočjem Savinje in Lučnice na nadmorski višini 522 m. V okolici vasi so mala naselja in samotne kmetije. V občini živi 1480 prebivalcev, od tega v vasi 450. Bližnji vrhovi Savinjskih Alp so zgrajeni iz triasnih apnencev in dolomitov, nižji predeli pa iz andezita, ki je posledica vulkanskih izlivov Smrekovca izpred 30 milijonov let. Površje je reliefno močno razgibano, kar je posledica pestre geološke zgradbe in močnih tektonskih gibanj. Krajino predstavlja hribovit in gorat svet z vmesnimi dolinami ob Savinji, Lučnici in Lučki Beli z značilnostmi alpskega, kraškega in pred-alpsko silikatnega porekla. Skoraj polovica površine občine je uvrščena v naravovarstveno območje Nature 2000. Že od nekdaj so bili najpomembnejše naravno bogastvo gozdovi, ki so vtisnili trajen pečat načinu življenja in dela tukajšnjih prebivalcev. V gorskih območjih je močno razvito pašništvo. Planinstvo, gorsko vodništvo in posledično turizem na kmetijah imajo tod že dolgoletno tradicijo. Ohranjeno naravno okolje in kulturno izročilo naših prednikov so nedvomne primerjalne prednosti Luč in okolice. Dobro ohranjeni so viri in navade, ki izhajajo iz gozdarske tradicije. Razgibana pokrajina vpeta v gorski svet Raduhe, Rogatca in Dleskovške planote ponuja številne priložnosti za raziskovanje in vznemirljiva doživetja v vseh letnih časih. Najbolj obiskana med turističnimi zanimivostmi je Snežna jama pod Raduho, ki predstavlja svojstven biser visokogorskega krasa. Obnovljene kašče, mlini, žage in druge etnološke zanimivosti se s pomočjo zavednih domačinov vztrajno upirajo zobu časa. Pot petih mostov je slabše označena, sva bila kar malo razočarana, ker praktično – razen prijetnega sprehoda in na koncu malih razstavnih hišic, kjer moraš skozi okno pokukati, katero obrt predstavljajo – ne ponudi kaj dosti. Ustavila sva se še pri Presihajočemu studencu (ki ga ni več) in Igli; ta je zanimiv skalni samotar, ki je že od leta 1948 zavarovan kot naravni spomenik. Nahaja se med Lučami in Solčavo, v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote. 40 metrov visok skalnati obelisk loči od matične stene 2 metra široka razpoka, ki spominja na šivankino uho. Skozi to špranjo je vse do leta 1894, ko so ob rečni strugi zgradili cesto, vodila edina pešpot do Solčave. O nastanku Igle govori stara legenda. Po tej legendi naj bi v dolini živela ajdovska deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na Veži in v reki Savinji prala perilo. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Deklica se je razjezila in iglo vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg in tam ostala do danes. Iglo lahko krožno obhodimo (15 min) in si pod njo ogledamo še Presihajoči studenec, ki je vklenjen v votlinico tik ob glavni cesti. Presihajoči studenec je ena od redkih zaganjalk - izvirov z nihajočim pretokom, v Sloveniji. Njegovo delovanje je podrobno opisal slovenski naravoslovec Ferdinand Seidl leta 1907 v knjigi Kamniške ali Savinjske Alpe. Delovanje zaganjalke je povezano z večjim prostorom v zaledju, ki se, potem ko se napolni, na hitro sprazni po načelu natege. Med tem, ko se votlina v zaledju zopet polni, voda v studencu počasi pronica skozi prodnata tla in odteka proti Savinji. Njegovo periodično delovanje je povezano s količino vode in je le redko vidno. Spreminjanje pretoka lahko največkrat opazujemo ob močnem deževju ali zgodaj spomladi, ko se topi sneg. Presihajoči studenec leži v majhni votlinici tik ob glavni cesti. Skupaj z Iglo sodita med naše starejše naravne spomenike, saj sta zavarovana že od leta 1948. Ker ne kislo mleko iz Logarske naredilo tako močan vtis na naju, sva se na kosilo ponovno zapeljala do koče. Če ti sobo dajalec pritisne štempelj na prvi račun za vstop v Logarsko, imaš vse druge vstope tako zastonj. Midva sva se tega naučila šele četrtič. Popoldan sva jo, v vročem popoldnevu, peš mahnila do konca doline. Dolina Robanov kot je dobila ime po (pra)kmetiji Roban, na kateri živijo ljudje že več kot 800 let. Prijetna, lahka planinsko pot, primerna tudi za družine, naju je vodila po kotičkih tega Krajinskega parka. Na sredini poti sva prečkala Robanov travnik, kjer se v sezoni pasejo domače živali – prava pastoralna idila. Pot nadaljevala po dolini skozi gozd do Robanovega kota, kjer je poleti odprta planšarija – tu sva si znova privoščila kislo mleko in masovnik (tudi masovnek oziroma maslenik). Gre za tradicionalno planšarsko jed, običajno pripravljeno iz smetane in koruzne. Robanov kot je pravi skriti biser med slovenskimi alpskimi dolinami, saj je precej manj obljuden kot sosednja Logarska dolina. Zaradi naravnih lepot, miru in odmaknjenosti od cest je prava oaza sredi gora, zato se je tu dediščina gorskih samotnih kmetij ohranila vse do danes – tu ne boste našli počitniški hiš, le klene gorske kmetije. Dolina je bila na pobudo domačinov zavarovana že leta 1950, od leta 1987 pa ima status krajinskega parka – zato je mogoča le hoja, vožnja s kolesi, motorji in avtomobili ni dovoljena. K sreči 😊. Na planini se prosto pasejo krave, biki, konji in strašno simpatični pujsi. Sedmi dan – pakiranje in pot čez Kranjskega raka domov Odnesla sva lepe spomine, pa copate ter nekaj dobrot: marmelade, čaje, slanino. Še nekaj zapisov: Solčavsko je harmonija treh dolin ter hkrati sozvočje izjemne narave in skrbno premišljenega turizma. Bivanjska značilnost Solčavskega so visokogorske samooskrbne kmetije, ki izražajo veličino in klenost solčavskih ljudi. Tukajšnji ljudje so svojo identiteto obdržali tudi v svojih zgodbah, pravljicah, ki so postale legende v plesih, pesmih in glasbi. Center Rinka: Je večnamensko središče za trajnostni razvoj Solčavskega in povezuje različne dejavnosti za trajnostni razvoj območja in prinaša nove razvojne priložnosti. V kletnih prostorih je urejena turistično informacijska točka za obiskovalce Solčavskega. Osrednjo celico predstavlja večnamenska dvorana za multimedijske predstavitve, predavanja, izobraževanja, seminarje, delavnice, gostujoče razstave ali manjše kulturne prireditve. Okrog dvorane je speljana krožna stalna razstava o življenju in naravi Solčavskega z naslovom Solčavsko – sprehod v naročje Alp, ki nas popelje na sprehod iz pra-bivališča v hišo, na dvorišče k lesu in ovcam, v gozd, k potoku, na gorsko trato, do skal in v gore. V pritličju je razstavno prodajni prostor za izdelke s Solčavskega in iz širšega okolja. Solčava je majhna alpska vas, umeščena v ozko in globoko dolino reke Savinje, v Zgornji Savinjski dolini, v naročju Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank. V vasi je začetek in hkrati tudi zaključek Solčavske panoramske ceste, po njej pa je to območje dobilo ime – Solčavsko. Vas s svojo posebno trško arhitekturo predstavlja esenco urbanosti Solčavskega, ki je v letu 2009 prejelo naziv »Evropska destinacija odličnosti (EDEN)«. Solčava je hkrati središče istoimenske občine. Krajinski park Logarska dolina je lepa v vsakem letnem času. V njem je preko 40 registriranih naravnih vrednot, od slapov, skalnih stolpov, votlin, spodmolov, od ledeniških balvanov, dreves izjemnih dimenzij, flore in favne. Slap Rinka sodi med najvišje slapove v Sloveniji (90m). V parku so rastišče redkega lepega čeveljsca (Cypripedium calceolus), naše največje orhideje, uspevajo pa tudi nekatere endemične rastlinske vrste: julijska smiljka (Cerastium Julicum), škrlatni luk (Allium kermesinum), kamniška ivanjščica (Leucanthemum lithopolitanicum). Na širšem območju Logarske doline gnezdi planinski orel (Aquila chrysaetos), dolina pa je tudi življenjski prostor sokola sekalca (Falco peregrinus). Logarska dolina je ena izmed najlepših alpskih dolin v Evropi. Pot po Logarski je naravoslovno-etnografska pot, ki vodi skozi čudovite kotičke ohranjene narave in kulture Krajinskega parka Logarska dolina. Med njimi so drugi izvir Savinje, mogočni skalni balvani, olcarska in oglarska bajta, lovska preža, brin velikan in številni drugi, vrhunec poti pa je pri slapu Rinka. Približno kilometer za mestom, kjer vstopite v Logarsko dolino, boste na desni, preden prečkate most, opazili lesene usmerjevalne table. Za pot v dolžini 7 km boste potrebovali okoli 2 do 2,5 ure (v eno smer). Poti se lahko pridružite na več mestih vzdolž doline in tako po želji skrajšate izlet. Za podrobnejšo razlago in več informacij o znamenitostih na poti lahko najamete tudi vodiča. Krajinski park Robanov kot je alpska ledeniško preoblikovana dolina, s 5 km dolgim in do 400 m širokim dnom od krnice pod Ojstrico do izliva potoka Bela v Savinjo. Dno doline je zapolnjeno z grušči, prodi in morenami, pobočja pa se strmo dvigajo do vrhov Strelovca, Krofičke, Ojstrice, Moličke planine, Velikega vrha, Poljskih devic in Križevnika. Prostrani gozdovi, ostri gorski vrhovi, hudourniški potoki, pestrost rastlinstva in živalstva ter skladna krajinska podoba dajejo Robanovemu kotu izjemno naravno in kulturno vrednost. Velik del krajinskega parka je pomemben za ohranitev evropskih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst ter njihovih življenjskih prostorov, zato je del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000. Domačije, ki že stoletja sobivajo z naravo so se prilagodile vsaka na svoj način, kar je vidno že na prvi pogled. Pozorni obiskovalci na kmetijah najdejo številne zanimive in zgovorne podrobnosti. Matkov kot - Je najmanjša med dolinami na Solčavskem (preostali dve sta Logarska dolina in Robanov kot) in od glavnih poti nekoliko odmaknjena. Ta mirna dolina je dobila ime po (pra)kmetiji Matk na njenem pobočju – v Matkovem kotu so štiri gorske kmetije. Pred nekaj stoletji naj bi bilo, tako pravi legenda, v Matkovem kotu ledeniško jezero. Vodo je zadrževal naravni jez, ki se je menda zrušil in jezero je iz Matkovega kota odteklo. Potoku, ki teče po dolini, pa se še danes reče Jezera, kar spominja na davno preteklost doline. Glavna naravna znamenitost doline je Matkov škaf, kraterju podoben snežni kotel, ki ga v spomladanskem času izdolbe močan, okoli 40 m visok slap. Ko sneg skopni, ga ne vidimo več. Kjer je danes Matkov kot, je bilo včasih jezero. Zato še danes ta kraj imenujejo »Jezera«. V tem jezeru je včasih živel velik Lintver. Ob jezeru so se večkrat pasle krave kmeta Žibota. Če se je živina preveč približala vodi, je Lintver pognal tako močne valove na breg, da jih je odneslo v jezero, kjer jih je Lintver požrl. V jezeru so ljudje lovili ribe. Ribiške mreže pa so sušili na veliki skali ob jezeru, ki se radi tega še danes imenuje »Ribiška peč« (Ribča peč). To peč je začel kljuvati Lintver. Ko so ljudje to slišali, so postavili straže, ki naj bi jih obvestile o povodnji, da se rešijo, kadar bi prekljuval skalo. Straže so postavili na Košacu, na Čelu, na Opresnikovem hribu in na Tolstovrški peči. Ko je Lintvar prekljuval Ribčo peč, je nastala taka podvodenj, da je segala voda do cerkvenega praga v Solčavi. Voda je med drugim prinesla tudi zibelko in jo je pustila na cerkvenem pragu. V njej je bil otrok. Ko se je jezero razlilo, je voda odnesla tudi Lintverja iz njega in ga je ubilo. Ubil ga je macesen s tremi vrhi; samo tak macesen more ubiti Lintverja. Njegove kosti in čeljusti pa so se pozneje našli na Logarjevih njivah. (vir: knjiga Jože Vršnika Preproste zgodbe s solčavskih planin) Solčavska panoramska cesta je kot doživetje prve ljubezni. Enkratna je v svoji lepoti, ko vas vodi skozi bisere naravne in kulturne dediščine Solčavskega z dih jemajočimi razgledi na vrtoglave vršace in prelestne doline ter mimo samooskrbnih visokogorskih gostoljubnih kmetij, ki že stoletja pridelujejo, kar ponuja narava in ustvarja človek z ljubeznijo. S pastirčkom Krištofom vas vodi po sledeh njegovih izgubljenih ovčk iz prikupne Solčave po poti trdnih gospodarjev in njihovih pastirjev, z dvajsetimi nepozabnimi postanki, po večjem delu Solčavskega, ki poleg Solčave pokriva še Logarsko dolino, Robanov kot, Matkov kot in Podolševo. Vodi vas skozi brezčasnost doživetij z mistiko starih zgodb o zmaju Lintverju in stvarjenju teh skrivnostnih krajev, polnih klene samobitnosti. Podolševa, ki skupaj z vasjo Solčava in tremi ledeniškimi dolinami (Logarska dolina, Robanov kot in Matkov kot) tvori Solčavsko, leži pod gorskim grebenom Olševe, vse od višine 1020 m do 1327 m. Naselje spada med najvišje ležeče v Sloveniji. Osrednjo identiteto mu daje cerkvica Svetega Duha, ki stoji v središču naselja. Cerkvica predstavlja osrednji del Solčavske panoramske ceste in je izhodišče proti znameniti Potočki zijavki in vrhu Olševe. Cerkev Svetega Duha Visoko pod ostenjem Olševe se razteza zaselek Podolševa. Domačini mu pravijo tudi Sveti Duh, po baročni cerkvici Svetega Duha, ki daje zaselku svojstveno podobo, na prav poseben način pa s svojo pravljično veduto zaznamuje tudi Solčavsko panoramsko cesto. Sedanjo cerkev so postavili konec 19. stoletja, na mesto prejšnje iz 15. stoletja. V cerkvi sta ohranjena gotski kelih in iz tisovega lesa izrezljan relief Svete Trojice, zanimiv še posebej zaradi Svetega Duha, ki je upodobljen kot mladenič z zemeljsko kroglo in ne v podobi goloba. V cerkvi je najstarejši zvon z napisom v starodavni gotski majuskuli. Potočka zijavka v gori Olševi je prvo arheološko raziskano najdišče iz stare kamene dobe (paleolitika) v Sloveniji. Raziskovalci so v njej odkrili številna okostja jamskih medvedov in drugih ledenodobnih živali. Pred 35.000 leti pa je v Potočki zijavki svoje sledi zapustil tudi pračlovek, imenovan kromanjonec. Tu je bila najdena najstarejša koščena šivanka, prav tako tudi številna orodja, koščene konice, koščene piščali, barvila iz železove rude (okre) in večje število kurišč. Nova dognanja razkrivajo, da je bila Potočka zijalka svetišče kromanjonskih lovcev. Ob cesti pred Logarsko dolino pa je v Gostišču in muzeju Firšt na ogled tudi stalna razstava o Potočki zijavki. Od Gostišča in muzeja Firšt do znamenitega arheološkega najdišča vodi tematska Medvedova pot. V vasi Solčava, v prostorih župnišča, pa si lahko ogledate tematsko razstavo jam in fosilov “Zgodbe, zapisane v kamnu”. "V Bukovcu" Izletniška kmetija Bukovc (Bukovnik) s svojo lego pod goro Raduho, na nadmorski višini 1327 m, velja za najvišje ležečo kmetijo v Sloveniji. Tu so se od nekdaj preživljali predvsem z lesom, danes pa so tudi zelo priljubljena postojanka za pohodniške goste, ki se ustavijo na poti iz Solčave mimo Podolševe na Olševo, kolesarske goste, družine in pa vse ljubitelje idilične narave in nepozabnih razgledov. Gostitelji vas razvajajo z dobrotami iz domače kuhinje, pripravljenimi iz sezonskih sestavin. Julij 2020
S KOLESOM PO LJUBLJANSKEM BARJU
Objavljeno: 30 maj 2020 Vodila in zapisala: Majda K. in fotografirali: Milena P. in Majda K.
Radi bi kolesarili po ravnini, kjer je veliko zanimivosti? Izberite Ljubljansko barje. Oglejte si kako smo izlet prekolesarili člani PD Šmarna gora.
STOL (2236 m) ali najvišji vrh Karavank
Objavljeno: 24 maj 2020 Vodila in zapisala: Darja G. in fotografirali: Milena P. in Majda K.
Izlet na Stol smo več kot odlično izpeljali. Kako? Preberite in poglejte galerijo slik!
PD kolesarjenje po Poti ob žici 2020
Objavljeno: 3 maj 2020 Fotografirala: Majda K.
KOLESARJENJE PO POTI SPOMINOV IN TOVARIŠTVA Ko smo pred petimi leti planinci prvič kolesarili po PST, je bilo kar veliko zanimanja. Sedaj številčnost kolesarjev upada. Ne vem vzroka. Jaz rada enkrat letno obvozim Ljubljano, ker je to moje mesto, ne glede na tako in drugačno preteklost. Res pa je, da se kolesarji ne držimo točno trase PST, ki jo malo po svoje predelamo. Zaradi korona situacije v aprilu 2020 smo prosili kolesarje planince, da se na PST ali po staro "ob žici" odpravijo na kolesarjenje v manjših skupinah. Prosili smo, da nam pošljejo slike, če so aprila ali maja prekolesarili PST. Odziva ni bilo. Na praznik, 27. April 2020 smo se štirje kolesarji sešli pod našo goro in kar takoj zagrizli v Vižmarski klanec. V Šiški smo se odločili, da tokrat kolesarimo nasproti urnemu kazalcu. Kar hitro smo bili na Viču in v Murglah. Prečkali smo Ljubljanico. Ustavili smo se pri prijateljih na kavici in pridno upoštevali 2 metrsko razdaljo zaradi epidemije. Nadaljevali smo pod Golovcem, po Štepanjskem naselju in že smo pribrcali v Fužine. Lani nas je tu močno namočil dež. Letos gledamo lepe oblake in upamo na najboljše. Pri BTC se odločimo, da zapustimo PST in odkolesarimo po svoje. Zavili smo v Tomačevo in vseskozi ob Savi navzgor proti severu. Po poljskih poteh skoraj vzporedno z "nemško cesto" se bližamo Šmarni gori. Ker smo domačini, vemo za manj znane povezave. Prevozili smo okoli 45 km.
MAZIJEVA STEZA IN POT ČEZ ZATREP
Objavljeno: 14 marec 2020 Spoznavajmo poti na Šmarno goro - trtjič v samoizvedbi
Spoznavanje poti na Šmarno goro smo v soboto, 14. 3. 2020 odpovedali zaradi zazglasitve epidemije. Ker pa je gibanje v naravi koristvo za dvig odpornosti, objavljamo utrinke s poti z namenom, da se sami odspravite po tej prelepi stezi. Mazijevo stezo je trasiral in ob pomoči mladih nadelal Vilko Mazi. Gospod je bil upokojen učitelj doma iz Vikrč.
