Galerija / potopis
Kopa in Skutman
Objavljeno: 13 november 2022 Majda
Kopa (Partizanski vrh) in Skutman V nedeljo, 13. novembra 2022 smo se po letnem PD načrtu povzpeli na Kopo in Skutnik. Bilo nas je 8 in povprečna starost 69 let. Da nismo postavljali hitrostnih rekordov je razumljivo. Veselje in zadovoljstvo pa je raslo skupaj z nadmorsko višino. Ob 9.00 smo se odpeljali k spodnji postaji žičnice na Krvavec. Kar nekaj cestnih obvozev je podaljšalo našo pot. Markirana pot se vzpenja po desnem bregu Reke. Na označenem razpotju nadaljujemo levo v smeri Davovca. Strmina upočasni naš korak. Pri ruševinah počivamo. Na območju Davovca je bila velika visokogorska kmetija z veliko hišo in celo dvema hlevoma. Za kazen so jo med II. svetovno vojno požgali zaradi sodelovanja s partizani. Nikoli ni bila obnovljena. Ogledamo si tudi 10 min oddaljen Spominski park tovarištva. Tu je v bitki padlo 31 borcev II. Grupe odredov. Grobišče je lepo urejeno. Le kratek vzpon in že smo pri klopci na križišču poti: v dolino Kokre, na Gospinco, na Kopo, na Štefanjo goro. Povzpnemo se na 15 min oddaljeno Kopo ali Partizanski vrh 1024m. Ves čas hodimo po gozdu. Ker je listje že odpadlo se nam kažejo Grintavec, Kočna, Storžič in še vse pod njimi. Lep sončen dan je. Pri vrnitvi se razdelimo v dva skupini. Prvi se vrnejo na sedlo Davovec in nato v vas Štefanja gora. Druga skupina nadaljuje na Skutman. Pot po gozdnatem grebenu nas pripelje na 911m visok Skutman, ki je malo obiskan. Poti je veliko in niso markirane. Pri vrnitvi pogumno krenemo na nam neznano pot, ki po napisu na tablici vodi v Štefanjo goro. Malo ugibanja, kratki povratki in prispemo v vas, kjer se pri Gasilskem domu zberemo vsi pohodniki. Nebo je posivelo in hladneje postaja. Mi pa smo veseli, ker smo se razgibali in odkrili nov delček našega sredogorja.
Izlet v oktobru
Objavljeno: 24 oktober 2022 Majda, Luka
IZLET V OKTOBRU Planirano smo imeli izlet na Vrtače, ki je malo znan gozdnat vrh nad Rudnikom pri Radomljah. Z Marjanom sva teden dni pred izletom odšla na ogledno turo. Imela sva navodila s "Hribi net". Relativno brez težav sva našla začetek neoznačene poti pri partizanskem spomeniku blizu Galerije Repanšek. Pojma nisva imela kam - v katero smer. Starejši domačin je zmajeval z glavo, da imena Vrtače ni še nikoli slišal. Gospa z Galerije tudi ni vedela nič, a "mogoče pa pojdita po tisti poti...". In sa šla mimo gradbišča, kjer raste grad po gozdni cesti navzgor. Gozd okoli in okoli, dve hiši, gozd okoli in okoli. Za vzpon je potrebna ura in pol. Na vrhu ni nič. Po uri in 10 minut pa se je Marjan uprl in obrnila sva. Dobro, bomo pa spremenili lokacijo z bolj razgibano. V nedeljo, 23. oktobra je rosilo. Vseeno se nas je zbralo 11 planincev vseh starosti. Dogovorili smo se, da se zapeljemo proti Zalogu in prehodimo Ostrovrharjevo pot - 45 min gor, 45 min dol. Parkirali smo na uradnem začetku poti in lepo po poti se povzpeli prvo do mize v bližini ostankov Ostrovrharjevega gradu. Toplo a megleno vreme je grozilo z dežjem. Nadaljevali smo na Debni vrh 530m. Vrh je najvišja točka Kašeljskega griča. Moj pomočnik vodnik Luka in jaz sva bila površna in pot smo nadaljevali po grebenu naprej, pod daljnovodom in še naprej. Želeli smo videti kamnolom mlinskih kamnov. Ko se nam je zdelo predaleč smo zavili na dobro uhojeno pot proti dolini Besnice. Pot se je kar končala in obrnili smo. Spet po istem grebenu nazaj, pod daljnovodom, na Debni vrh in nato v dolino. Vsa pohvala našim malčkom ki so strumno korakali in hkrati še iskali gobe. Nekje smo spet nehote odšli z naše poti pristopa. Še dobro - kajti prispeli smo na Stari grad, videli ostanke požara in kamnolom mlinskih kamnov. Sestopili smo do potoka in ob njem nizvodno kmalu dospeli do naših avtomobilov. Na poti smo bili 5 ur. Počitkov smo imeli malo, ker je grozil dež. Zares pohvala mladim in "manj" mladim, da smo s smehom prehodili podaljšano Ostrovrharjevo pot
VRTAČA
Objavljeno: 7 september 2022 Marjan, Majda, Mojca
Za nedeljo, 4. septembra 2022 so bile zelo pestre vremenske napovedi. Dež bo zjutraj, dež bo po 14. uri, dežja nebo,.... Mateja, Mojca, Majda in Marjan smo se odločili, da se peljemo na Ljubelj in se tam odločimo. Vreme je bilo videti v redu in podali smo se prvo na Zelenico. Po počitku smo nadaljevali na 2 uri oddaljen vrh Vrtače. Vrtača je visoka 2.180 m, je v Karavankih na meji med Avstrijo in Slovenijo. Drugi imenai sta Meniška gora in Rtača, ki pa ju več ne uporabljamo..Prečimo smučišče in nadaljujemo po potii med ruševjem in smrekami po južnih pobočij Vrtače. Prečkamo melišče.in kmaku pridemo do razpotja.: Srednji vrh, Stol in Vrtača. Nadaljujemo desno navzgor za Vrtačo po večinoma travnatem pobočij. Vedno več je skalovja, ki prevlada do pridemo na greben. Pogledamo v Avstrijo. Do vrha je še kar nekaj hoje. Blizu sta si oba vrhova: avstrijski s skrinjico in velikim cepinom in slovenski s skrinjico in žigom. Vreme je držalo in z veseljem smo se razgledovali po okoliških gorah in dolinah. Cvetja ni več, v gorah je že jesen. Vrnili smo se po poti vzpona.
Planinski tabor Plesko - 26. julij 2022
Objavljeno: 1 avgust 2022 Nataša, Marjan
Za danes je napovedan dež. Kar veseli smo, saj suša povzroča veliko škodo na naših vrtovih ( mislimo le nase) in zelo vroče je. Polovica planincev tabornikov smo se odločili za vzpona na Sveto planino ali Partizanski vrh, ki ga lahko opravimo tudi z dežniki. Razumljivo je, da so planinci z otroki ostali v taboru. S prelaza Podmeja smo se podali desno po precej položni poti skozi gozd Začelo je rahlo deževati kot je bilo napovedano. Koča na Sveti planini je bila zaprta. V cerkvi se je ravno pričenjala maša ob dnevu Sv. Ane. Povzpeli smo se na Partizanski vrh 1011m, ki je tik nad cerkvijo. Zaradi dežja smo sestopili do privat koče pod Javorovim vrhom. Tu smo pod streho sedli in pomalicali. Miha bi rekel: »če smo kaj imeli«. Po isti poti smo se vrnili do avtomobilov. Po kosilu pa taborska klasika: malo spat, škrabel, tarok, tudi branje knjig in predvsem druženje ob klepetu. Bife »Pri dveh sestrah« je odprl podružnico in tako ponudbo približal uporabnikom.
Planinski tabor Plesko - 27. julij 2022
Objavljeno: 1 avgust 2022 Nataša, Marjan
Navadili smo se voziti le po nekaj km iz tabora. Danes smo se peljali daleč v Vidrgo. Peljali smo se tudi čez Kisovec, kjer je doma kolesar Primož Roglič. Pri gostišču Vidrgar smo parkirali in šli. Markacij ni. Domačin pove, da na obračališču avtobusa skrenemo s ceste desno in pot nas bo pripeljala točno na vrh. In gremo. Pridemo do kapelice z več kot meter dolgo desko/puščico in napisom »Sveta gora« Ubogamo in gremo desno čez travnik v gozd. Gozdna pot se vedno bolj zožuje in izgine v grmovje. Kaj storiti? Pogumno po svoje navzgor. In res kmalu po 20 m brezpotja naletimo na stezo. Celo križ je ob poti. Skozi krošnje zagledamo zvonik. Ko stopimo na vrh, nas očarajo različni kipi, slikarije, okraski. Zasavska Sveta gora je vzpetina, visoka 852 m. Cerkev Marijinega rojstva je bila zgrajena že v 6. stoletju, obzidje pa so zgradili v času turških vpadov, hkrati pa tudi zvonik, ki je sprva služil kot razgledni stolp. V obzidju je še danes, iz 15. stoletja ohranjena vdolbina, ki jo domačini imenujejo Puščava. Kdo ali kaj je bilo tam, nihče ne ve, ugiba pa se, da je mogoče tam živel kakšen spokornik. Prvi zapisi o tej »čudežni« gori so se pojavili približno 768 let nazaj, v svojih zapisih pa jo je omenjal že Janez Vajkard Valvasor. Trdil je, da so se v cerkvi dogajali čudeži, med drugim je zapisal, da je neka slepa gospa, ki naj bi jo osebno poznal po kolenih trikrat obšla prezbiterij, in ko je zaključila »obhod« je zavel močan piš, ji odnesel pajčolan, gospa pa je spregledala. Iz časa turških vpadov je znana ljudska zgodba, ki pravi, da so Zasavsko Sveto goro želeli napasti Turki, vendar se je poveljnikov konj ustrašil, ko naj bi zagledal Jezusa in vrgel poveljnika s sedla in tako prestrašil tudi ostale, ki so se rajše umaknili. Temu priča tudi slika v kapelici na razpotju pod cerkvijo. Rahlo rosi zato pospešimo do Koče na Zasavski sveti gori, ki je zaprta. Imajo pa nadstrešek, kjer si oddahnemo. Oblaki se umaknejo, zopet sije sonce. Ko sestopimo po pravi poti, ugotovimo, da nam je domačin prav svetoval. Le tisti kažipot na kapelici še vedno ne razumemo.
