Galerija / potopis

Planinski tabor KOLPA četrtek

Objavljeno: 6 avgust 2020 Nataša in Romana

In že smo se prebudili v peti dan. Ker je bilo vreme malce slabše, smo se napotili znova čez mejo; nekateri smo ta 2 km prevozili, nekateri pa kar prehodili. Ob reki Kolpi smo se odpravili do izvira. Kólpa (hrv. Kupa, v Beli krajini Kóupa) je mejna reka med Slovenijo in Hrvaško, desni pritok Save na Hrvaškem. Izvir Kolpe je okoli 200 m dolgo in do 50 m široko, slikovito jezerce pod strmimi, gozdnatimi pobočji Risnjaka blizu vasi Razloge v Gorskem kotarju, imenovano tudi Kupeško jezero. Jezero je kraški izvir vokliškega tipa, v katerega so se potapljači doslej potopili do globine -154 m; sifon se nadaljuje v neraziskane globine. Pred leti so vanj padla drevesa in za enkrat je potapljanje vanj onemogočeno. Poleg tega globjega sifona, najdemo še manjšega. Površina vrelca je sicer mirna, kljub temu, da voda priteka iz navpičnega brezna. Le drobni mehurčki pričajo, da se nekaj dogaja. Tu je tudi vzrok za njenih hladnih in konstantnih 7 stopinj Celzija. Izvir se nahaja znotraj narodnega parka Risnjak in je kot naravni spomenik zavarovan od leta 1963. Zanimivo je, da je izvir oddaljen samo 24 km zračne črte od Jadranskega morja, Kolpa pa odteka skoraj 1500 km daleč v Črno morje. Najprej teče proti severu in nato 118 km daleč po slovensko-hrvaški meji, večinoma po ozki, gozdnati dolini. Vzhodno od Preloke zavije proti severu, teče po vzhodnem robu Bele krajine, pri Metliki ponovno zavije proti vzhodu, teče skozi nizko gričevje mimo Karlovca in se malo pod Siskom izlije v Savo. Za porečje Kolpe se pogosto uporablja pokrajinsko ime Pokolpje (hrv. Pokuplje). Večji levi pritoki so Čabranka, Lahinja, Kupčina in Odra. Večji desni pritoki so Kupica, Dobra, Korana, Velika Utinja, Trepča in Glina. Globoka dolina Kolpe je najsevernejša od velikih rek Dinarskega gorstva, ki se iz njegovega osrčja prebijajo večinoma proti severu k reki Savi. Tudi Kolpa teče prečno na dinarske tektonske strukture, usmerjene od severozahoda proti jugovzhodu in skoraj v celoti zgrajene iz jurskih in krednih apnencev ter dolomitov. Le v povirju Čabranke ter med Brodom na Kolpi in Kostelom so na površju neprepustni permski skrilavi glinavci in peščenjaki, s katerih površinsko pritekajo v Kolpo številni manjši potoki, ki jih v ožjih delih doline, vrezanih skozi debele plasti apnencev, ne najdemo. Kamninska zgradba določa tudi druge značilnosti doline: kjer so na površju neprepustne kamnine, je dolina širša in površje razčlenjeno s potoki, kar je zlasti očitno ob Čabranki ter na odseku med Brodom na Kolpi in Kostelom, v apnencih pa se dolina zoži, tako da je ob reki prostora zgolj za cesto, tik nad njo pa se vzpenjajo zelo strma, mestoma prepadna dolinska pobočja. Ti najožji deli so tudi skoraj povsem neposeljeni. Prva takšna razširitev je pri Osilnici, na sotočju Kolpe in Čabranke. Kmalu pod vasjo vstopi reka v ožji del doline, izdelan v triasnih dolomitih, kjer se na obeh bregovih reke vrstijo majhne vasice, postavljene na vršaje kratkih pritokov (Ribjek, Bosljiva Loka, Srobotnik ob Kolpi, Kuželj na slovenski ter Turke in Kuželj na hrvaški strani). Visoko nad tem delom doline se na slovenski strani dvigajo bele stene Borovške gore s slikovito Loško steno. Iz tega dela doline je doma zgodba o Petru Klepcu, junaku iz slovenskega ljudskega izročila. Pri Brodu na Kolpi (na slovenski strani vas Petrina) se začenja 7 km dolg širši odsek doline v permskih skrilavih glinavcih in peščenjakih, ki nosi pokrajinsko ime Kostelsko po gradu Kostel visoko nad reko in smo ga tudi obiskali v torek. V dnu doline in na pobočjih je več vasi, ki so nastale že v 12. in 13. stoletju. Tu je star prehod čez dolino Kolpe (glavna cesta Kočevje–Delnice), ki so ga v 15. in 16. stoletju uporabljale tudi turške vojske za vpade na takratno Kranjsko (turški vpadi). Lokalno središče tega dela doline je Fara, na hrvaški strani Brod na Kolpi. Pod vasjo Slavski Laz se začenja naslednja, skoraj 20 km dolga soteska Kolpe, ki sega do naslednje manjše razširitve pod Starim trgom ob Kolpi. Dolina je vrezana okoli 300 m globoko v okoliške kraške planote, v dnu doline je komaj kje prostora za manjšo vasico ali samotni, danes opuščeni mlin. Reka teče v tem delu skozi globoki kras in ne dobiva nobenih površinskih pritokov, napaja pa jo več kraških izvirov, mdr. močan kraški izvir Bilpa, v katerem pridejo na površje vode ponikalnice Rinže s Kočevskega polja. Kakšnih 200 m nad Kolpo se na severni strani s strmim robom končuje Poljanska dolina, nekdanji otok slovenske poselitve sredi pokrajine, poseljene s Kočevarji. Manjše vasi so tudi na obeh bregovih Kolpe in pri Sodevcih tudi zadnji most čez reko vse do Bele krajine, kajti kmalu se Kolpa ponovno zaje v ozko neposeljeno sotesko, kjer je v dnu prostora samo za reko in ribiške stezice ob njej. Po tem delu doline je od Radencev do Damlja speljana 12 km dolga in označena pešpot . Nekoliko se dolina razširi le pod Severinom na Kolpi na hrvaški strani in pri Damlju na slovenski strani, nato pa se ponovno stisne v ozek kanjon in odpre šele pri Učakovcih v Beli krajini. Pokrajina se tu odpre v širno Karlovško kotlino, h kateri geološko spada tudi Bela krajina, in počasi vstopamo v panonski del Slovenije. Površje je tu nižje in uravnano, vendar Kolpa nadaljuje svoj tok po ozki dolini, vrezani v okoliško uravnano in zakraselo površje, ki se nekoliko razširi le pri Vinici, v ostalem delu v njej ni prostora niti za naselja niti za cesto. Šele pri Gribljah se dolina spet razširi v manjšo ravnino, na robu katere je mesto Metlika, nekoliko niže pa reka vstopi na Hrvaško in nadaljuje svoj tok skozi nizko gričevnato pokrajino hrvaškega Pokolpja . Pri mestecu Ozalj se dolina ponovno razširi in reka teče v vse večjih vijugah proti vzhodu, dobi z desne kraško reko Dobro in teče skozi Karlovac, kjer se vanjo steka Korana. Naprej teče po večinoma gosto poseljeni dolini med nizkim gričevjem mimo Petrinje do Siska, malo pod mestom pa se pridruži Savi. Popoldan je bil namenjen razkritju skritih prijateljev; res smo se trudili teh par dni, da nas ne bi odkrili pa tudi, da smo zavajali drug drugega. Bilo je veliko smeha, veliko besed in veselja prav med vsemi udeleženci. zapisala Darja

Planinski tabor KOLPA sreda

Objavljeno: 5 avgust 2020 Nataša in Romana

Četrti dan je bil izlet deljen; ali v bunker ali na Goteniški Snežnik. Udeleženci obiska podzemlja so bili navdušeni nad videnim, mi – no, tudi, čeprav Snežnika nismo našli. Z avti čez Strmo reber pa pri tabli Medvedjek (so nam kasneje domačini objasnili, da je napačno napisano – pisati bi moralo Medvednjak – ker je to beseda za medvedov kakec ) ostro levo po gozdni cesti globoko v divji prvobitni gozd. Sredi ničesar na koncu sveta 2 vikenda in po opisu se tam parkira. Modro zremo v napise in puščico, ki nas usmeri navzgor rahlo levo. Prijazna makadamska cesta nas vodi še globje v gozd. Čudimo se družno, za kaj ni markacij a Franček modro ugotovi, da je verjetno cest adovolj jasna in so markacije čisto nepotrebne. Hodim lepo skupaj, glasno govorimo, veseli smo Čečinega bevskanja, lulati nekje daleč s poti sploh ne upamo, ker je občutek v tem skrivnostnem gozdu z rahlimi meglicami med stoletnimi drevesi res tak, kot da je za vsako drugo skalo medved. Kaj medved, najmanj dva, če ne trije. Le Zvone se za to ne meni in mirno išče gobe. Franček jo potegne naprej, ker ga res zanima, kaj je za naslednjim ovinkom, da ga komaj prikličemo nazaj, saj po dobri uri hoje ugotovimo, da pot zagotovo ne pelje na goteniški Snežnik. Po družnem modrovanju kako in kaj, jo mahnemo nazaj do vikendov in tam pod strešico lepo pomalicamo; seveda smo vseskozi na preži, da jo ne bi pribrisal kak medo, ki bi mu zadišale ribe ali salama. Kasneje smo bili lepo razsvetljeni, da pot na Snežnik vodi nekaj 100 metrov pred opisanim parkiriščem, kar seveda v opisu ni bilo. Da pa bi imeli v žepu konkretno turo, obiščemo Reško jezero, ki je pomembna ponikalnica na Kočevskem. Njegov 3 kilometre dolg tok se nahaja v dolini pod Kočevsko Reko. V železnih časih so ga z betonskim jezom zajezili in nastalo je dobrih 20 ha veliko Reško jezero. V zadnjih letih je zgornji del jezera registriran kot gozdni rezervat, ki daje zavetje ribam, gozdnim živalim in zverem, spodnji del jezera pa je namenjen ribolovu iz čolna in ostalim vrstam rekreacije. Obkrožajo ga gozdovi, v njegovi neposredni bližini pa gnezdi tudi orel belorepec, zato je okoli jezera speljana učna pot, Orlova pot, ki obiskovalcem ponuja vpogled v številne zanimivosti iz življenja našega največjega orla. Ob jezeru smo srečali skupinico 23 naših, ki so se vračali z obiska bunkerja. Skrivnostni bunker Škrilj je bil zgrajen v času hladne vojne 80 metrov pod površjem. 500 m hodnikov in šest podzemnih sob z lastnim vodnim zajetjem in dvema generatorjema za proizvodnjo električne energije bi omogočil bivanje v primeru atomskega udara, v njem pa bi brez zunanje pomoči lahko preživeli tudi do 100 dni. Ogledi so vodeni in se izvajajo samo po predhodni najavi in v vnaprej dogovorjenih terminih. Zato ne preseneča, da si je bunker, ki je vrata za obiskovalce odprl poleti 2017, doslej ogledalo že več kot 10.000 gostov. Objekt je dal zgraditi tedanji predsednik Tito v času grožnje s »Hladno vojno« med Jugoslavijo in Rusijo in do danes je ostal skoraj v enakem stanju, kakršen je bil ob dograditvi pred šestdesetimi leti. Ko torej prestopimo njegov prag, se nenadoma znajdemo malodane v časovni kapsuli. Podzemni hodniki in prostori nas prestavijo v petdeseta leta, v obdobje, ko so družine živele še brez računalnikov, Rocco Granata pa je mladino navduševal s svojo Marino. Da o Marilyn Monroe, ki je za Tonyja Curtisa in Jacka Lemmona v filmski uspešnici Nekateri so za vroče brenkala na ukulele, niti ne govorimo. Seveda pa je tudi tisti čas imel svojo skrito zgodovino in številne neznane zgodbe naše preteklosti se nam razkrivajo šele v zadnjih letih. Bunker Škrilj je ena takšnih zgodb, je pa tudi zgodba o tehničnem znanju minulih generacij, ki so s skromnimi sredstvi znale ustvariti nekaj, kar še dandanašnji preseneča. Mimogrede, še pred dobrima dvema desetletjema, ko je Kočevska Reka že razkrila del svojih ugank, so posamezniki vanj lahko vstopali le z zavezanimi očmi. Z zavezanimi očmi pa se z zbirnega mesta v Kočevski Reki, kjer se začenjajo vsi organizirani ogledi objekta, in edino takšni so možni, mnogi obiskovalci napotijo še zdaj. Zakaj? Pssst, skrivnost! zapisala Darja

Planinski tabor KOLPA torek

Objavljeno: 4 avgust 2020 Nataša in Romana

Tretji dan je bila vremenska napoved res obupna, zato smo ga namenili ogledu gradu Kostel. Kot se za muhasto vreme spodobi, nas je cel dan grelo toplo sonce in sploh je bilo vse super. Mimo grede smo si ogledali še slap Nežica, ki ga imenujejo tudi Tišenpoljski slap, po bližnjem naselju Tišenpolj. Slikoviti slap nad cesto pada čez dolomitsko steno, ki je obložena z lehnjakom. Slap Nežica je visok 15 metrov in izvira pod skalnatim in strmim pobočjem planine Tišenpolj. Potok Nežica izvira v večih povirnih krakih v dolini nad Vrano steno in Planino. Spada med lehnjakotvorne potoke, ker ga v celoti pokriva mah in kamen lehnjak. Nad slap se lahko povzpnemo po levem bregu potoka ter se v poletnih mesecih prijetno ohladimo v senci listnatega gozda. O imenu slapa obstaja tudi pravljica, saj naj bi dobil ime po deklici Nežici, ki je pri Drežniku peljala napajati par volov in utonila, ko je voda poniknila in jih potegnila na dno. Tišenpoljski potok je nato čez nekaj časa naplovil volovski jarem, ki je bil ovit z lasmi deklice in tako je bilo konec negotovosti o usodi nesrečne deklice. V bližini slapa Nežica se v dolini nahaja naselje Fara, ki je bila po propadu gradu Kostel in naselja Kostel osrednje naselje območja, sedaj pa njeno vlogo prevzema naselje Vas. V Fari se začne Kostelska planinska pešpot. Zadovoljni smo se znova posedli v avtomobile in tokrat parkirali (skoraj) na grajskem dvorišču. Grad Kostel s pripadajočim trgom predstavlja drugi največji grajski kompleks v Sloveniji. Zaradi izpostavljene lege nad Kolpo in težje dostopnosti je bil v času turških vpadov pomembna ovira oziroma obrambna točka v sistemu protiturške obrambe, hkrati pa je bil vključen v sistem kresišč, ki so služila za hitro obveščanje o prihajajoči turški nevarnosti. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1336 kot »castrum Grafenwarth«, kar pomeni utrdba, trdnjava, zatočišče, šele leta 1449 pa kot Costel. Na mestu današnjega gradu naj bi pred tem stala utrdba, ki pa so jo Ortenburžani, vazali oglejskih patriarhov, med letoma 1247 in 1325 prezidali, da bi zavarovali svojo posest, ki je segala od Čušperka do Kolpe. Po smrti ortenburškega grofa Friderika ΙΙ. 28. aprila leta 1418 je prišel Kostel v last celjskih grofov, ki so ga dozidali in razširili v mogočno utrdbo, eno največjih na kranjskem, kakršna je razvidna tudi iz dandanašnjih razvalin. Poimenovali so ga po nemško »Grauenwarth«, naselje in trg ob njem pa je ohranilo ime Kostel. Grad in naselje ob njem so obdali z več kot dva metra debelim in visokim obzidjem, ki je bilo ojačano s petimi obrambnimi stolpi. Služil je kot mejna utrdba v obrambi Kranjske in celjske posesti ter pozneje tudi v obrambi proti turškim vpadom. Stari zapisi omenjajo, da je imel Kostel svoje sodišče, ki je sodilo tudi na smrt. Kot dokaz za to imamo »gavge«, ki stojijo kakšen kilometer stran od gradu. Po smrti zadnjega Celjana, kneza Ulrika ΙΙ., leta 1456 so po dedni pogodbi grad dobili Habsburžani. Ta je v tem času postal tako pomemben, da je dobil trške pravice in so ga imenovali Trg. Grad in trg Kostel v Valvasorjevi Topographia Ducatus Carnioliae modernae iz leta 1679 Spodnji dve stavbi še vedno stojita in sta lepo obnovljeni (ne kot zgodovinsko pričanje ampak sodobno, v retro stilu lastnice) in ker je naša Milena prijateljica gospe, ki v njih živi, smo ju imeli priložnost obiskat in občudovat njene starine , vrt ter razne živali. V 15. in 16. stoletju sta tako grad kot tudi trg doživljala hude čase. Po smrti srbskega cesarja Dušana Silnega so Turki vdrli na Balkanski polotok in ga zavzeli, kasneje pa še Carigrad in Bosno ter si tako omogočili roparske pohode na Kranjsko. Ena od najpogostejših turških vpadnih poti na slovenske ozemlje čez Kolpo je bila prav v Kostelu. Od tu so prodirali na Kočevsko, Ribniško, ter proti Primorski in Ljubljani. Na slovensko ozemlje so prvič prišli leta 1408, in sicer v okolico Metlike. Po letu 1424 so vpadi za 45 let prenehali, potem pa se začeli ponavljati, vendar v hujših in strašnejših oblikah. V naslednjih 120 letih imamo zgodovinske vire o šestih pohodih, vendar o vseh verjetno nimamo zapisov. V vseh teh letih so Turki pomorili ogromno ljudi, oplenili in požgali vse vasi, a utrjenega gradu niso osvojili. To jim je aprila 1578 uspelo, pa še to s prevaro. Preoblečeni v hrvaške kmete in celo z dojenčki na rokah so se prikazali pred Kostelom s pretvezo, da so begunci in da potrebujejo zatočišče. Prebivalci gradu so jih spustili noter, vendar so ti begunci ponoči od znotraj odprli vrata in spustili ostale Turke v poslopje. Ti so grad oropali, požgali in s seboj odpeljali mnogo jetnikov. Po tem vpadu je bilo od tristo kmetij obljudenih le še sedem, na nenaseljene kmetije pa so se naselili Uskoki. Kasneje je bil grad vključen v obrambni sistem Vojne krajine, ki je varovala Evropo pred turškimi vpadi. Leta 1809 je bil zaradi upora proti Francozom grad še zadnjič zavzet, Napoleonovi vojaki pa so ga dokončno porušili. Gradu po tem niso več obnovili, sezidali pa so tako imenovani Spodnji grad, poslopje, naslonjeno na obzidje starega gradu med obema stolpoma. Ta grad so partizani požgali konec leta 1943, da se v njem ne bi naselile enote Slovenskega domobranstva. Kostel že od nekdaj na skopi zemlji ni mogel preživljati vseh svojih ljudi, zato so iskali razne dodatne vire zaslužka. Najpomembnejši vir sta predstavljala tovorništvo in krošnjarstvo. Kostelci so si na svojih popotovanjih po svetu predvsem kot krošnjarji širili znanje in splošno duhovno izobrazbo. Svoje krošnje pa niso nosili na hrbtu kot Ribničani ampak spredaj na trebuhu. Seveda je krošnja imela skrivni predal za razne malenkosti, ki so jih lahko tihotapili. Kostelski ljudski običaji, navade, pesmi, noša in narečje so se razvijali in oblikovali na geografsko in zgodovinsko zaokroženem ozemlju. Kostelsko narečje se je od 16. stoletja dalje, ko se je staro prebivalstvo mešalo s priseljenci iz Hrvaške in nemških sosedov, razvilo v svojevrsten govor. Na kocu ogleda smo imeli čas za malico ter pijačo, z razgledišča pa smo občudovali širne gozdove, ki jim ni bilo videti konca. To je res medvedova dežela, ki ga pa na srečo nismo srečali na svojih poteh. Popoldan, po dobri kočerji, smo čas znova izkoristili za plavanje ali savno. zapisala Darja

Planinski tabor KOLPA ponedeljek

Objavljeno: 3 avgust 2020 Nataša in Romana

Drugi dan smo jo mahnili do Svete gore (814 m) - romarski kraj Matere božje, ki smo jo cel teden opazovali iz tabora. Nataša je marljivo in natančno poskrbela, da je prehod na mejnem prehodu Zamost potekal s čim manj zapleti, za kar smo ji bili hvaležni tako udeleženci tabora kot zaposleni na meji. Krenili smo desno in po dobrem kilometru parkirali ter nato 2 uri pridno in brez pritožb ob manjših plohah, hodili do vrha. Pričakovano se ja na cilju zjasnilo, da smo imeli res lep pogled na dolino in okolico, kot so dopuščali okoliški visoki griči. Povratek je trajal, dobro uro. Popestril ga je zvone, ki je znova pridno nabiral hrvaške gobe. Ker nam je čas do kosila bil naklonjen, smo se zapeljali do izvira Čabranke, kjer je od parkirišča do izvira le nekaj minut lahke hoje. Popoldan smo izkoristili za kopanje v bazenu (hotel Kovač) in savni, ki se mi je po štiri mesečnem postu resnično prilegla. zapisala Darja

Planinski tabor KOLPA nedelja pričetek

Objavljeno: 2 avgust 2020 Nataša in Romana

Vsako leto komaj čakamo naš planinski tabor, ki je ravno prav dolg; vsem se zdi, da se prehitro konča. Prednost je, da nas večina ostane v zdravem dušnem stanju, ker dnevov ni preveč in zato je ravno prav dolg, ker komaj čakamo naslednje leto, ko se zberemo kot družina in užijemo 7 dni ,skoraj brez civilizacije, življenja na prostem, bosi, razkuštrani, lahko malce zamazani a vedrih in žareči obrazov, če le kaj ne pride navzkriž. Letos nas je gostila Osilnica; je majhen kraj velikih lepot. Dolina se imenuje po junaku Petru Klepcu, čigar moč in pogum še danes navdihuje prebivalce. V Osilnici teče čas počasi – z eno izjemo: Pot v osilniško dolino je posebno doživetje. Po Strmi Rebri, ki ji rečejo tudi »mali Vršič« se spustimo po 19 serpentinah. Najvišja točka premore 993 m nadmorske višine, vas pa jih doseže nekaj čez 300. Prelaz je priljubljena destinacija za longboarderje z vsega sveta, ki vsako leto zberejo na atraktivnem tekmovanju, tam pa se je v septembru 2019 odvilo tudi kolesarsko tekmovanje Navkreber na Strmo Reber, na katerem so vzdržljivostni kolesarji kljubovali strmim serpentinam. Naš tabor se je začel točno na dan zadnjega dne tekme, zato smo lahko opazovali čudne patrone na rolkah, s slamo obložene ovinke in sploh razna dogajanja pred in po spustu (vključno z dolgo nočno glasbo, ko nam tuc.,tuc.,tuc ritem ni dal miru do 4.00 zjutraj. Sicer pa je Osilnica obmejno obcestno naselje z gručastim jedrom in zaselkom Potuharico. Naselje je središče istoimenske občine. Leži v dolini reke Kolpe, na ravni terasi, imenovani tudi Osilniško polje oziroma Osilniška dolina. Južno od naselja je sotočje rečice Čabranke in Kolpe; oba izvira rek smo si tudi ogledali. Zgodovina: Skupaj s cerkvijo svetega Petra in Pavla se kraj prvič omenja leta 1363, ko naj bi bila tudi ustanovljena župnija. Kraj je doživel več roparskih pohodov martolozov in Vlahov. Osilnica je zaradi obmejne lege že zgodaj dobila mitnico, saj so trgovali proti morju (največ proti Reki, manj na Kras in Furlanijo) in kasneje tudi proti Karlovcu. V času Marije Terezije je postala Osilnica središče občine, katere meje so se spreminjale. Znotraj osilniške občine sta bili nekaj časa Trava in Draga, ter Srebotnik. V času Napoleonovih Ilirskih provinc je bila podobčina v Občini Kočevska Reka, ki je bila del Kočevskega kantona. Po upravni ureditvi habsburške monarhije je Osilnica sodila pod Okraj Kočevje in Okrožje Novo mesto. Osilnica je imela najprej »nedeljsko šolo«, leta 1857 pa je dobila osnovno šolo. Zaradi velikega števila otrok (preko 200) in precejšnje oddaljenosti nekaterih vasi, so pred prvo svetovno vojno odprli še šoli v Papežih in Bosljivi Loki. Sedaj je prebivalcev malo, mladi odhajajo za zaslužkom. Turizem je v glavnem skoncentriran okrog hotela Kovač, ki je gostilo tudi nas. Kaj pravzaprav turizem je, pa se bodo morali še naučiti. Prvi dan je seveda posvečen vselitvi (šotori, skupna ležišča) in spoznavanju kraja. Po kosilu, ki ga je za nas z ljubeznijo tudi letos pripravil Sebastjan in nas razvajal cel teden s kulinaričnimi dobrotami (presenetil nas je celo s slovenskim zajtrkom, katerega pa nismo ravno z navdušenjem sprejeli in smo godrnjali cel dan, da se na cuker pač ne da dobro hodit v hribe), smo se odpravilo ob Čabranki (Izvira pri Čabru na Hrvaškem izpod stene Velikega Obrha (546 m nmv) in je najmočnejši pritok Kolpe v njenem zgornjem toku. Manjši izvir je tudi na slovenski strani meje. Dolga je 17,5 km. V kamniti strugi so številna slapišča, pragovi in tolmuni in je bogata z ribami. Izvir je dostopen tako iz Čabra kot iz Podplanine na slovenski strani.) navzdol do sotočja z reko Kolpo. zapisala Darja

1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|»