Šli smo na Lipnik

Tokrat smo se odločili, da v mesecu marcu organiziramo pohod na Lipnik in Golič.  Predvidevali smo, da bomo ta zanimiva vrhova obiskali trinajstega marca, ampak ker je tisto nedeljo možno deževalo, smo pohod prestavili za en teden.

Na običajnem parkirnem prostoru v Tacnu, se nas je zbralo osemnajst. Odpeljali smo se proti Primorski, si na počivališču privoščili kavico in se odpeljali naprej preko viadukta proti Črnemu Kalu. Sprva nas je pot vodila po stari cesti katere se spominjamo ko smo se v davnih časih vozili proti morju. Toda kmalu smo zavili na levo proti vasi Loka, Brezovica, Podpeč in Zazid.

Pa še nekaj zanimivosti o tukajšnih vaseh. 

POPDPEČ je slikovito gručasto naselje pod stenami kraškega roba, postavljeno v zavetni in prisojni legi. Kot velja za vse vasi pod kraškim robom, je tudi iz Podpeči lep razgled proti Hrastovljam, Kubedu in Tinjanu. Stare kamnite hiše stojijo druga nad drugo. Od vasi do vasi se vije ozka cesta, ki pelje tudi skozi Podpeč, naprej proti Zazidu in Rakitovcu. Skoraj na sredi vasi se cesta razširi v manjši trg, kjer je popotnike že od davnine sem odžejal nepresahljivi kraški izvir vode.  Nad vasjo je ohranjen obrambni stolp iz dobe beneškega gospodstva. Pod stolpom je v steni obzidana naravna jama, kamor so se zatekali vaščani pred pohodi Turkov in Uskokov. Danes se tja zatekajo miru željni ljudje. Tik pod stenami vodi zelo lepa, slikovita pot.

Zazid je gručasto naselje, ki leži v zakraselem podolju, kilometer pod železniško progo Divača - Pulj. Kdorkoli se je kdaj sprehodil skozi Zazid z 'odprtimi očmi, je gotovo opazil značilno istrsko-kraško arhitekturo hiš, portonov, nadstreškov in prizidkov. Posebno lepe so v Zazidu vaške ulice.

Nad vasjo na apnenčastem grebenu so Nemci med 2. svetovno vojno v bojazni, da bi jih napadli zavezniki z morja, zvrtali številne rove. V vasi stoji partizanski spomenik, ki mimoidoče spominja na težke čase II. svetovne vojne.

Parkirali smo malo nad vasjo Zazid, kakšnih dvajset minut hoda do železniške proge, kjer je zanimiva, majhna železniška postaja.  Pot nas je po gozdu vodila rahlo desno in tako smo se počasi dvigali ne da bi opazili kako pridobivamo na višini . Višje smo bili lepši razgledi so bili. Ob poti so se nam kazali prvi zvončki in trobentice. Pot je speljana po travnikih, kjer se vidi, da burja nima usmiljenja. Tudi tokrat ga ni imela in čim višje smo se dvigali bolj je pihalo. Pred nami se je ža kazal Lipnik, toda morali smo se še povspeti po strmem pobočju proti vrhu. Tik pod vrhom je bila burja tako močna, da smo si  morali za počitek in malico poiskati vrtačo kjer je manj pihalo. V tej vrtači je tudi spominsko obeležje v spomin na drugo svetovno vojno. Po krajšem počitku in malici, smo se odpravili proti križu, ki označuje vrh Lipnika. Na tej Lipniški planoti je tako močno pihalo, da smo motali kar nekajkrat počepniti, da nas burja ni zvrnila.

Pri Križu smo se odločili, da se tisti z otroki vrnejo nazaj v dolino, ostali pa nadaljujejo pot po pobočju Zalipnika in se ponovno združimo v Straži, tik pred vrhom Majbrma 686m, kjer se obe poti zoped združita.  Kar oboji smo bili točni, saj nam ni bilo potrebno čakati drug na drugega. Še kak kilometer  pa smo že pršli do železniške postaje, prečkali progo in spust v Zazid do avtomiobilov. V seh 18 planincev nas je bilo kljub močni burji, zadovoljni in veseli da smo spoznali še eno manj znano področje naših hribov.