Vošca - Trupejevo poldne

Spet smo poizkusili, že tretjič upam, da nam bo uspelo. Ponovno smo se zbrali v nedeljo 17. oktobra, čudovit sončen dan. Prišlo nas je kar 16 planincev, željnih lepega jesenskega pohoda.

Ker nam že dvakrat ni uspelo priti na Vošco, sem šel tokrat en teden pred pohodom pogledat, če so les s poti že odstranili. Niti sledu o kakšnih skladovnicah ni bilo, šel sem sam, s svojo psičko Dino in doživel en čudovit jesenski pohod med zlatimi macesni.

Na parkirnem prostoru v Tacnu je bilo kar tapravo vzdušje ze še en lep sončen pohod po Karavankah. Iz Tacna smo se po prečudoviti sončni Gorenjski zapeljali do Podkorena. Čudovito sončno vreme nas je kar vabilo v gore. Zapeljali smo se po gozdni poti do Jureževe planine in tik za lovski kočo parkirali v opuščenem peskokopu.

Že od tukaj se nam je  odprl prelep pogled na Julijske Alpe. Občudovali smo Špikovo skupino katero je osvetljevalo jutranje sonce, malo bol desno se je pa bohotil Prisojnik, Jalovec in Mangart.

Sprva je pot nekoliko bolj strma, toda že po slabe pol ure hoda se pred nami odprejo obširni travniki, na katerih se poleti pase živina. Čisto na vrhu travnatega pobočja, se nam odpre pogled na razvalino, staro vojaško karavlo, ki stoji na meji z Avstrijo. Ta karavla je naš prvi cilj, Vošca (1737m).

Z Vošce je čudovit poglad na Julijske Alpe, proti severu se nam pa odpre pogled na Celovško kotlino in Dobra?, ki ga je sonce že kar dobro ogrelo. Z vrha Vošce so tako lepi razgledi, da se nikakor nismo mogli odlo?it za nadalni pohod, Naredili  smo tudi nekaj lepih posnetkov. Odločili smo se, da gremo naprej, kajti pred nami so še čudoviti vrhovi in veliko lepih razgledov. Pot nas je vodila po čudovitem travnatem pobočju, človek dobi občutek, kot da hodi po tepihu. Ustavili smo se na naslednjem vrhu, ki je oddaljen le nekaj minut od Vošce. Spet čudoviti pogledi.  Tukaj se pot spusti  proti severu, kakšnih sto metrov v dolino Vratca (1661m).  To je soteska z čudovitim travnikom, kjer le kratek čas dneva sveti sonce, zato si tukaj v poletni vročini živina velikokrat najde hladno zavetje in si vsaj za krajši ?as izogne žgočemu soncu.

Iz doline Vratca nas kolovoz usmeri proti vshodu. Sledimo tej poti in že po kakšnih tristo metrih nas markacije usmerijo levo na grebensko pot ki poteka tik ob meji z Avstrijo. To je stara graničarska pot, ki jo je pred desetletji uporabljala vojska  za kontrolo meje. Vsakih parsto metrov stoji belo pobarvan obmejni kamen, ki zaznamuje kje je včasih potekala državna meja.  Pot se po?asi dviguje in že nas pripelje na naslednji vrh  Zajčnik (1746m). S tega vrha zaradi drevja ni najboljši razgled. Lapo se vidi le proti vshodu kjer stoji naš zadnji cilj Trupejevo poldne, za njem se pa bohoti Kepa in Stol. Dolgo se nismo zadrževali, napotili smo se naprej proti Blekovi planini (1629m), kjer stoji Avstrijska lovska koča.  Čudoviti travniko so okoli koče, in še lepši razgledi. Na tem idiličnem kraju smo si vzeli malo več časa za počitek. Nekateri so si vzeli čas za malico, in drugi so občudovali okolico z čudovitimi razgledi.

Čas hiti in nadaljevali smo pot proti naslednjemu vrhu Trupejevo poldne. Še vedno grebenska pot, polno macesnov in lepih razgledov. Celo plezati smo morali, kajti kar naenkrat smo pred sabo zagledali visoko skalno steno. Nekateri so si mislili, kaj pa sedaj, samo pot je po skalah tako lepo speljana, da sploh ni nobenih problemov, le parkrat je bilo potrebno nogo malo višje dvigniti. To področje med Blekovo in Trupejem se imenuje Znotranjice z najvišjim vrhom 1691m. To je skup več manjših vrhov, tako da se človek, ki hodi po teh poteh stalno spušča in dvidga,   dokler ne pride pod vznožje grebena Ožganje, kjer je tudi odcep poti za Železnico. Od tu naprej se pot začne bolj strmo dvigovati , vedno manj je gozda in vedno lepši razgledi, dokler ne dosežemo najvišje točke Trupejevo poldne (1931m).

Na vrhu gore Trupejevo poldne je postavljen kravji zvonec, na katerega lahko pozvonite in skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Pred leti je tu stal tudi  velik križ, kateri se je pa najbrž zaradi snega in vetra podrl in padel v prepad. Vrh gore je precej nevaren, kajti takoj za vrhom je navpična stena, ki na prvi pogled ne zgleda najbolj sigurna, kar precej krušljiva stena. Tam stoji tudi tabla z napisom »pozor prepad«.

Čudovit, topel sončen dan nas je pričakal na vrhu. Kamor ti zazre oko si pred sabo zazrl čudovit alpski svet, kakršnega si lahko želiš le v sanjah. Na jugu se nam je kazal v najlepši lu?i Špik in celotna Martuljška skupina  Na zahodni strani smo opazovali Julijske Alpe s Prisojnikom, Jalovcem, Mangartom, Višem in Montažem. V ozadju se je v Dolomitih skrivala Mormolada. Tik pred nami se je bohotil greben Karavank, od Tromeje pa vse do Trupejevega poldneva, katerega  velik del smo danes prehodili. Na severu se je izpostavljal  Dobrač, izza katerega se je  sramežjlivo  kazal Grossglockner. Proti vzhodu smo imeli kot na dlani  Kepo in v ozedju Stol in Storži?. Malo bolj na desno se nam je odpiral pogled na Ljubljansko kotlino in našo domačo Šmarno goro, ki je izgledala tako majhna, da bi kar z enim korakom stopil nanjo.  Kar nekaj časa smo se zadržali na tem lepem vrhu toplo sonce, lepi razgledi, prijetna družba zakaj bi pa hiteli.

Pa tudi ta čas je prišel, ko smo morali pohiteti. Dnevi so kratki, in še kar dolga pot je bila pred nami, da pridemo do Jureževe planine kjer nas čakajo naši jekleni konjički. Nazaj smo se vračali po drugi poti. Železnica se imenuje. Toda, da ne bo kdo mislil, da tu vozi vlak, kje pa, niti sledu o njem. Dolina je lepa porasla z macesni, pot po tej dolini je z zlatom posuta, kajti macesni so se že usuli in pozlatili tamkajšne poti. Svizci, ki tukaj živijo tudi niso žvižgali in opozarjali, da nekdo prihaja, kajti šli so že na zimsko spanje. Ogledovali smo si tudi lepo urejeno lovsko ko?o, pred katero teče studenček, tako da smo se lahko odžejali. Še par ovinkov po zlati stezici in pred nami je že gozdna cesta na Kopišču. Tu opazimo par avtomobilov, nekateri danes tudi uživajo v lepem jesenskem vremenu.

Franci