Korensko sedlo - Peč (Tromeja), 1508m, (po markirani poti)

Po zboru na parkirišču pri Šparu smo se odpeljali do Korenskega sedla (1072m), kjer smo parkirali na naši, slovenski strani. Bil je hladen dan, zato smo se dobro oblekli, vroč čaj iz nahrbtnikov pa je obljubljal potrebno toploto, če bi jo potrebovali.

Kolona je krenila na avstrijsko stran in zagrizli smo v strmino v gozdu. Otroci so uživali v raznih norčijah, ko so stresali s snegom obložena drevesa, da nas je sneg nežno pršil, kot da smo sredi meteža. Ob vsem tem početju, še opazili nismo, da je minila ura, ko se se je končno strmina prevesila v bolj prijazno in odprto pot. Pričakalo nas je obilje snega, zato so gamaše še kako prišle prav.

V snegu so bile le stopinje. Skupina je ustvarila konkretno gaz, še posebno otroci, ki gazili kar po celem snegu, delali »angelčke« in druge odtise, ki bi jih težko poimenovala. Zeblo nas ni, vzpon nas je dobro ogrel.

Ko smo prišli na čistino, nas objela dokaj gosta megla. Da ne bi koga izgubili v mlečni kopreni, je skupina hodila lepo skupaj. Obludovali smo visoke smreke, odete v belino ter macesne, ki so bili ozaljšani s čarobno tančico ivja. Otroci so v smehu ugotovili, da smo vsi osiveli. Ivje in mraz (ob 12.00 je bilo namreč minus 8 stopinj) sta naredila svoje.

Orientacija je postala nemogoča, zanašati smo se morali na aplikacijo na telefonu, ki nas je končno pripeljala do koče. Žal je bila zaprta. Temu se niti nismo čudili preveč, saj nismo srečali niti enega pohodnika.

Pred sosednjo kočo je sedelo nekaj turnih smučarjev, ki so nas usmerili za 40 višinskih metrov nižjo kočo. Pozabili pa smo vprašati, če je le ta odprta. Do koče je vodila široka pot, ki jo je utrdil ratrak in tako, na veliko veselje otrok, ki so imeli seboj lopate za sankanje, je sledilo sankanje v nedogled, da so še malicati komaj utegnili.

Tudi ta koča je bila zaprta. Vroč čaj iz nahrbtnikov je še kako prišel prav. Ko smo se okrepčali, smo kar hitro vse pospravili in naužiti zimskih in drugih radosti začeli povratek v dolino, ki se je začel z vzponom. Ne vem, če se sem ga bila kdaj v življenju res tako vesela, saj me je že pošteno zeblo v roke, kljub toplim rokavicam.

Pot nazaj je bila, kljub še vedno gosti megli, lažja, ker smo sledili svoji široki gazi. Ko je pot zapustila odprt svet, se je tudi megla umaknila in vse je postalo lažje. Otroci so izkoristili vsako priložnost, da so se lahko dričali na lopatah in skupina je res hitro napredovala. Odrasli smo se ob vrišču in smehu otrok spominjali zim, ko smo bili še sami otroci in so bile zime radodarne s snežnimi pošiljkami, da smo se lahko sankali tudi s Šmarne gore.

Zabaven je bil tudi spust po gozdu, kjer smo si še zadnji udeleženci nadeli dereze, da ne bi bili po kaki bližnjici prehitro v dolini. Otroci so izkoristili vsak delček poti, kjer se je le dalo »sankati«, Luka pa je prijazno zaustavljal nadebudne sankače, na kakem koncu steze, da niso »na gliho« poleteli v dolino.

Na koncu poti, še v gozdu, smo naredili skupinsko fotografijo in na moč hvalili otroke, ki so bili res pridni in zabavni hodci; hodili smo slabe 4 ure, otroci še več, saj so vlekli svoje lopate za sankanje večkrat gor in dol. Poslovili smo se še od mini belega konjička, ki smo ga srečali ob poti in se vsak po svoji poti odpeljali domov.

Darja Grad Kolenc