Polhograjska Grmada 14.3.2026

Sklenila sem, da nočem, da bi kdo jokal še na mojem uradnem izletu 😊 — zato sem ga glede na vreme raje prestavila. Ko pa je prišel sredina marca, so bila vsa naravna sankališča, ki sem jih imela v mislih, že skoraj kopna. Namesto snega so nas pozdravljali resje, zvončki in žafrani.

Kot planinci smo navajeni, da se plani pogosto spremenijo in da se je treba vremenu vedno prilagoditi. Zato smo se v soboto, 14. 3. 2026, odločili za krajši, a zelo lep izlet — na Polhograjsko Grmado. Ta s svojimi 898 metri ponuja ravno pravšnjo nezahtevno turo za vse generacije, zato sem bila vesela, da nas je kljub poznejšemu obvestilu prišlo kar 15.

Polhograjci (ali Polhograjsko hribovje) so nizko, a izjemno slikovito hribovje zahodno od Ljubljane. Čeprav niso visoki, so geološko zelo zanimivi — večino območja sestavljajo dolomiti, starodavne kamnine, ki dajejo hribom značilno svetlo barvo in oblikujejo številne blage, valovite grebene.

Polhograjska Grmada je eden najbolj obiskanih vrhov v tem delu hribovja — zaradi lepih razgledov na Šmarno goro, Kamniško-Savinjske Alpe, Ljubljana pa je ob jasnem vremenu kot na dlani.

Parkirali smo na prostornem parkirišču pri šoli, kjer so nas najprej pozdravile žabice, ki so že začele s svojimi spomladanskimi opravki. Nebo se nikakor ni moglo odločiti: malo sonca, malo vetra, nekaj kapljic dežja — a večinoma prijetno oblačno. Pot je bila suha, saj se je blato že presušilo, na vrhu pa je bilo presenetljivo malo ljudi, tako da smo v miru pomalicali in uživali v razgledih.

Celo pot nas je spremljalo cvetoče resje, drobno pomladansko cvetje in veselo klepetanje. Ker je pot nezahtevna, je pogovor hitro stekel in še hitreje smo se vrnili na izhodišče. Tam smo soglasno ugotovili, da se nam ne ljubi še domov in v kuhinjo — zato smo si privoščili še sproščeno kavico pri Dobnikarju.

Bil je res lep izlet, sproščen, prijeten in poln dobre volje. Posebna zahvala pa gre še sinu Nejcu, ki mi je pomagal pri vodenju skupine! 😊