Krim

Bilo je mrzlo, toda sončno jutro, ko smo se zbrali na parkirnem prostoru v Tacnu. Naš namen je bil, da se podamo na južni Ljubljanski vrh Krim. Trinajst se nas je zbralo, vsi dobre volje, kajti vedeli smo, da je pred nami še en lep pohod.

Odpeljali smo se do Podpeči, kjer smo zavili levo in kmalu prišli v Preserje. Le da smo se nekoliko dvignili iz Ljubljanske kotline, že smo za?utili svež in čist hribovski zrtak. Tik za vasjo Preserje smo na desni streni pod cesto opazili veliko jezero, katerega ponavadi ni bilo. To je dolina Ponikve, kjer ob večji količini dežja nastane presihajoče jezero. Na koncu te deoline pa stoji majhna vasica Dolna Brezovica. Cesta je speljana rahlo navkreber in po parih kilometrih smo se pripeljali na odprte travnike, kjer stoji idilična vasica Gornje Brezovica. Tukaj smo tudi že opazili prve zaplate snega in z neba nas je skozi meglo že pozdravljalo sonce. Čim višje smo se zapeljali, več je bilo snega in tudi sonca.

Pot nas je peljala skozi tamkajšne gozdove, kjer je bila že pravcata zima. Opazovali smo belo okrašene smreke, ki so se bleščale v jutranjem soncu. Pripeljali smo se do Mesnice, kjer je na desni polharska ko?a, mi smo zavili levo, kamor nas je usmerjala tabla z napisom Krim. Parkirali smo na travniku, v bližini vrha z imenom Koren.

Nadaljevali smo, seveda peš, po gozdni poti in si ogledovali lepote zasneženega drevja, ki se je lesketal v soncu. Temperatura je bila malo pod lediščem, tako da se z drevja sneg še ni obletaval. Po uri hoda smo prišli do koče, kjer nas je dočakal čudovit pogled v megleno, toda s soncem obsijano Ljubljansko kotlino. V ozadju so se bohotile Julijske Alpe in Kamniški hribi. Iskali smo Šmarno goro, toda ni je bilo. Na desni so se kazali Posavski hribi in prav v ozadju Gorjanci. Ker je bilo kar precej hladno, pa še pihalo je, smo se preselili v kočo. Prav prijetno je bilo sedeti v topli sobi, srebati čaj, klepetati o hribovskih dogodkih, planih in še marsikaj, ter skozi panoramska okna opazovati Julijske in Kamniške planine. Tudi upravnik doma nas je bil vesel, saj smo mu prinesli naš koledar, katerega je z veseljem obesil na vidno mesto.

Čas hiti in morali smo nazaj vdolino. Med tem časom se je ozračje že toliko ohladilo, da je z dreves začel padati sneg. Marsikdo je dobil porcijo snega za vrat in ob takih trenutkoh ni manjkalo privoščljivega smeha, toda v naslednjem trenutku ga je dobil za vrat prav tisti, ki se je najbolj smejal.

Prišli smo do avtomobilov. Za nami je bil še en lep zimski pohod. Prav veseli smo bili, da smo lahko hodili po zasneženi pokrajini, saj si tega v dolini zaenkrat še ne moremo privoščit. Nekateri planinci so odšli še na Rakitno, ostali smo se pa zapeljali proti zamegljeni Ljubljani.

Franci Medved