KALŠKA GORA

V nedeljo smo se zbrali ob 8.00 na tacenskem parkirišču. Mahnili smo jo proti Predvoru in Kokri. Do izhodišča smo silom prilike (beri – veeeeeelik obvoz) videli kar zajeten košček gorenjske pokrajine okoli Kranja! Pod domačijo Suhadolnik se je  začel naš vzpon čez Taško. Skupina dvanajstih se je razdelila na 2 dela; ena po plezalni ena pa po klasični proti koči.

Pot je dobro zavarovana, deloma bolj, deloma manj strma. Do Cojzove koče na Kokrskem sedlu (1793m)  smo potrebovali približno 2,5 uri zmerne hoje in poplezavanja po lojtrcah in stopah, počasnejša skupinica pa kar krepko več. Važno je, da smo vsi prispeli varno in zadovoljno do sedla! Tu smo se ločili; eni na Kalško goro, drugi na bivak, tretji pa so uživali pod modrim nebo brez oblačka kar pred, za in okoli koče.

Do vrha Kalške gore smo potrebovali uro, približno toliko tudi do novega bivaka. Pot je deloma izpostavljena, rahlo gruščasta, zato previdnost ni bila odveč. Z vrha Kalške gore se je širi pogled na Grintovec, Velike pode, Štruco, Skuto, Kogel, Kalški greben ... in ostale vrhove v Kamniški skupini.

Ko smo bili ponovno vsi zbrani na Kokrškem sedlu, smo uživali na soncu in v malici. Ni nam manjkalo dobre volje, smeh je odmeval od okoliških gora. Kako enostavno lepo in prijetno se počutimo drug z drugim!

Vračali smo se skoraj po isti poti, le namesto čez Taško, smo izbrali bolj položno staro pešpot proti Suhadolniku (cca 2 uri). Le naša Milena  je  imela težavo in je počasneje, vendar pod mojim budnim očesom vodnice, sestopala proti avtu. Skupina naju je s smehom in pohvalnimi besedami pričakala v hladni senca gozdička, dobrih 10 minut nad parkiriščem.

Ker je bil dan res izredno vroč in ker smo želeli, da vsaj še malo traja, smo se med potjo ustavili še na…. mmmmmm…sladoledu in ledeni kavi. Kljub okusnim osvežitvam smo prosili še za veeeeliko kozarcev vode. V senci lokala smo se ogledovali in zmajali z glavami, ker nas je, kljub mazanju z zaščitno kremo, dobro ožgalo!

Darja