Planinski tabor Dovje 2012

TABOR DOVJE  2012     

 Letošnji tabor smo organizirali nad Dovjem od 21.7. do 28.7.2012. Maksimalno število članov je bilo 52. Vodja tabora in sploh: Darja Grad

Sobota 21.7.2012
Bolj ko smo se bližali Jesenicam, bolj je deževalo; smer proti Kranjski gori je zasedala popolna sivina. Okoli 11.00 Rudi s kombijem pripelje robo, razlagamo v dežju. Kljub »mokrim« razmeram nam dobre volje in optimizma ne zmanjka. Pod 2 ogromni ceradi zložimo vso robo, ki jo bomo kasneje prenesli pod glavni šotor. Med tem počasi že rastejo mali šotori po taboru, dež le še rahlo rosi. Odločimo se za Akcijo in glavni šotor kaj kmalu ponosno stoji in bedi nad ostalimi. Tabor je postavljen in pripravljen. Kuhar že stopa v akcijo, tudi Boris in Anže se lotita električne napeljave in vodovoda. Tone se ves moker poslavlja; v dežju nam je na motorju, kot kak vitez, prišel pomagati vse iz daljne Ljubljane.Po kosilu sledi voden ogled Planinskega muzeja v Mojstrani, za tiste, ki še niso izgubili veselja do vode, pa ogled slapa Peričnik; vodi Katarina Kadivec.Kljub vremensko neravno ugodnim razmeram nas cel dan spremlja dobra volja, smehi, ideje za miss mokre majice in podobno…

Nedelja 22.7.2012
Dovška baba, vreme drži. Večina pride na vrh, ostali počakajo pri koči. Občudujemo kravjo mladino, ki simpatično poležava po zelenih pašnikih.Popoldan smo imeli obisk mož (in žensk) v modrem…..čisto iz praktičnih razlogov, brez strahu…nič nismo ušpičili! Policistka si je res vzela čas in razkazala opremo, jopiče…kaj kmalu so otroci vklenjeni navdušeno  letali po taboru, poslušali smo sireno avtomobila….skratka, prav prijeten dogodek.
Ana je popoldan vodila tudi delavnico za izdelave pup, ki se jo je z veseljem udeležil ženski del naših planincev. Hvala, Ana!

Ponedeljek 23.7.2012
Luknja – 7 oseb, vodi Katarina, ostali do »skale«, vodi Franci. Ker je bila tura čisto prekratka, odpeljem nekaj članov do severne triglavske stene in snežišča, ki smo ga lahko opazili. Med potjo po brezpotju smo se zabavali s postavljanjem možicev. Na cilju smo se v tišini stisnili ob slavno steno in malce pomeditirali.
Otroci so to počeli z veliki očmi; la kaj se je pletlo po njihovih glavicah?! Vračali smo se po melišču; hoja po njem je bila za nekatere udeležence nekaj čisto novega.
Dragica je imela popoldan delavnico risanje mandal. Hvala, da si delila z nami!

Torek 24.7.2012
Čas mineva (pre)hitro! Danes po »levi« poti ob Martuljških slapovih (pot sicer zaprta, ker je nekje v zelo slabem stanju). Od prvega slapu nadaljujemo proti Mahkom, nato do 2. slapu, kjer je postavljen nov mostiček za lažje prečenje. Sestop do Inga. Mladina pod vodstvom Katarine  do bivaka za Akom. Srečali smo se pri zgornjem slapu. Prijeten plezali vložek, fotografiranje….

Sreda 25.7.2012
Zjutraj nebo kaže bolj mrk obraz; odločim se za Tromejo. Na poti proti vrhu sicer malo poprši a večjih težav ni. Vzpenjamo se po krajši in strmi poti, vračamo pa se po cesti do koče na Tromeji. Kava, štrudelj, žganci, kislo mleko…mmmm!
Mladina je neumorna; popoldan pripravijo »žičnico« za najmlajše, ki se potem vriskajoč zabavajo do večerje. Mladina, bravo! Ponosni smo na vas; ZELO!!!!
Pozabili nismo tudi na vse naše »Ane«, ki so v last in posest dobile vsaka svojo mandalo, ki so jih cel popoldan vneto risali in barvali (na skrivaj) prav za njih bolj vešči udeleženci tabora!

Četrtek 26.7.2012
Tik pred zajtrkom me kliče Anica: kuhar je imel epileptičen napad. Nuša pokliče reševalce, pridejo hitro. K sreči ni nič hujšega, le kuhar naj malo počiva ta dan. Ostanem v taboru in kuham za vse. Ker vreme ni najboljše (spet), odpade Jerebikovec (Mežakla), po Francijevem predlogu izberem nov cilj: Vošca, Blekova planina….vsi udeleženci se navdušeni vrnejo v tabor!
Mladina je popoldan prebila v bližnjem plezališču.

Petek 27.7.2012
Za piko na i in za primeren zaključek – čudovito vreme in dva cukra: Mojstrovka (pravzaprav obe – mala in velika) ter Slemenova špica.
Že prejšnji večer smo se dobili tisti, ki so šli po plezalni na Malo Mojstrovko, da smo razdelili plezalno opremo. Na licu mesta je moral vsak natakniti svoj pas, samovarovalni komplet in čelado tako, da je bilo vse prav in dobro primerno naravnano. Zjutraj so zapustili tabor že pred glavnino, Katarina je zanesljivo vodila celotno skupino. Zanesljiva in odgovorna vodnica, ni kaj!!!! Z vrha so se javili, da so vsi srečno priplezali.
Ostali smo uživali v razgledih s Slemena.
Zvečer so mladi pripravili tradicionalen program s krstom – letos malo drugače. Zabave in smeha ni manjkalo. Zaključili smo s kresom.

Sobota 28.7.2012
Podiranje in pospravljanje tabora. Spet smo odhajali z nepozabnimi vtisi življenja v taboru, obogateni z marsikatero izkušnjo in spominom na prekrasni gorski svet; za cel teden smo pozabili na vsakodnevne skrbi in obveznosti in uživali v preprostih stvareh, ob čudovitih ljudeh, kjer smo skušali dati drug drugemu tisto, kar je najboljše v nas!

Hvala za vse, dragi planinski prijatelji in NA SVIDENJE naslednje leto!!!!

Vodja tabora, tur in sploh vsega  Darja

 Pripis:
Naj bo tokrat še črno na belem:
Hvala »našim« gasilcem, ki so nam prijazno posodili klopi in mize, da smo lahko udobno preživljali dneve na taboru. Hvala tudi Anžetu, ki je zastavil besedo za nas.
Hvala Mihu, ki nam je priskrbel hladilnike in ostalo manjkajočo opremo za kuhinjo, da je kuhar lažje poskrbel za naše lačne želodčke in želodce.
Hvala Rudiju, ki vsako leto poskrbi, da se na tabor pripelje in odpelje vse, kar ne moremo stlačiti v naše avtomobile.
Ena velika zahvala tudi Telekomu, še posebno gospodu Nedjanu, ki je dejansko bedel nad pogodbo, da je bila pravočasno na vseh zahtevanih mestih in na koncu podpisana; gospe Barbari, ki je povezovala vse niti in skrbela za potrebne informacije, gospodu Mihaelu, ki je vse skupaj zaključil s službenim obiskom na Dovjem.
Hvala seveda tudi domačinom in Pašni skupnosti, da so nam odstopili prostor za tabor.
Hvala naši mladini! Kljub napornim turam in morebitni utrujenosti, so brez besed pomagali tam, kjer je bilo to potrebno; pa čeprav mogoče niso bili ravno tisti trenutek dežurni! Poskrbeli so tudi za zabavo najmlajših in mladih po duši. Izredno smo ponosni na vas! Na tak način dela in razmišljanja ste velik zgled generacijam za vami!
In seveda hvala za vse prav vsakemu izmed vas; za vse drobne in »nevidne« stvari, ki jih doprinesete k življenju v taboru. Ravno zato lahko užijemo res prijeten teden kot ena velika družina in komaj čakamo zadnji teden julija v naslednjem letu.

Poročilo mladinskega odseka
Že v zgodnji jutranji uri smo se skupinica mladincev, Darja in kuhar odpeljali proti Dovjem. Vsi smo držali pesti, da bi tam sijalo sonce, da bi lahko v miru postavili šotore, a bližje smo bili cilju, bolj je lilo in se zapiralo. (Vreme  nam je prvi dan tabora kar dobro zagodlo…) Na destinacijii smo vsi smuknili v jakne, pelerine, škornje… stvari, ki niso premočile in začeli po hitrem postopku postavljati  vsak svoj šotor in nato še skupni šotor. Naše početje je bilo podobno besnenju furij (rimske boginje jeze). Vse je bilo postavljeno, dež pa je še zmeraj neusmiljeno padal, vsi smo bili mokri do »gat« .  Deževno dopoldne se je prelevilo v manj deževno  popoldne in planinci smo odšli na ogled planinskega muzeja v Mojstrani. Moram ga pohvaliti, saj je lepo urejen in zelo sistematično prikazuje začetke slovenskega planinstva, gorske rastline, živali… za vsakogar bi se našel kotiček v tem muzeju. Po končanem ogledu se je toliko razjasnilo, da, se nas je skupina 11-tih pod mojim vodstvom odpravila na ogled znamenitega slapu Peričnik. Hodili smo po pešpoti in opazovali naravo po dežju, po dobri uri smo prispeli do Peričnika, na kar sem ugotovila, da nas preganja čas in da že zamujamo na večerjo. Zato hitro pot pod noge in kar po cesti do našega parkirišča. Prispeli smo nazaj v tabor, kjer nas je že čakala večerja in še bolj veličasten pogled na dolino Vrat. Končno se je razjasnilo.

 Sledil je nedeljski pohod na Dovško Babo. Vodila sem težji pohod- Iz taborna na vrh. Skupinica sedmih palčkov smo pridno korakali proti vrhu, a že takoj po pričetku so nastopile težave. Najmlajši član se je odločil, da ne bo več hodil. Problemček je bil rešen tako, da sem mu do vrha pripovedovala zgodbice, ko pa je zmanjkalo idej so na pomoč priskočili še drugi. Nato smo več ali manj brez težav vsi prisopihali na vrh, kjer nas je pozdravila že stara znanka megla. Navzdol, smo se priključili ostali skupini. V taboru nas je že čakalo kosilo in nato družaben popoldan. Ponoči je spet padal dež, nič kaj prijetno.

Ponedeljkovo  jutro smo se odpeljali v dolino Vrat. Skupaj smo odkorakali do galerij, kjer se je moja skupina odcepila od ostale. Vsi z vetrom v laseh smo sopihali proti Luknji. Bližje in bližje smo bili Luknji, tem bolj in bolj je pihal veter, če bi imeli dežnik bi nas še odneslo. A na moje veliko presenečenje, na vrhu niti sapica  ni potegnila, zato smo si v miru privoščili malico in zaslužen počitek. Kaj kmalu smo nadaljevali pot navzdol proti bivaku pod Triglavom in proti domu v Vratih, kjer nas je že pričakal hladen Radler. :)  

Kot nam je že v navadi smo zamudili kosilo. Energije nam po pohodu še zdaleč ni primanjkovalo, zato smo se trije nadebudneži  Matic, Elvin in Katarina odpeljali proti plezališču in zaman iskali pot, namesto skal smo posneli nekaj filmčkov  naše pustolovščine in Matica »obesili« na klin,ki smo ga sami zabili, kjer je on sam strašansko užival v »guncanju«.

Poleg torkovega jutranjega hitenja, nas je z obiskom  presenetila tudi prijateljica  Katja, katera se je udeležila tudi pohodna na bivak za Akom. Kot parna lokomotiva, smo za-čuha puhali v strm breg. Pot navzgor je potekala pod senco gozda. Bilo je prav prijetno, ko smo prišli do prvih zajel, lahko bi rekla »končno malo akcije«, katere je bilo hitro konec- kratko a sladko. Uspešno smo prispeli na bivak, pomalicali in se napotili navzdol.

Da izlet nebi bil prekratek, sem jih peljala še na ogled obeh Martuljski  slapov.  Dan pred nami je bil še dolg, zato ni smel iti v nič. Skupina »mladincev« smo se po odhodu Katje odpravili v Trbiž, kar tako malce na izlet. Izlet pa ni bil edini razlog, poleg tega, da so šli fantje preizkušat italijansko pivo, smo se v Trbiž odpeljali še z razlogom, da kupimo škripec za žičnico.(moja ideja) . Ko so se ga trije mušketirji do dobra nacedili,po napornem iskanju trgovine, smo izvedeli, da le ta leži čisto nekje v centru. Z Elvinom sva se na hitro odpravila, tekla in tekla, jaz v crocksih in naposled le prihitela 2 minute do zaprtja trgovine, nakupila vso potrebno opremo in odšla nazaj. Napočil je večer in končno smo se vrnili v tabor, kjer je sledil zaslužen spanec.

Oh ta dež  nam je v sredo  spet naredil veselje, zaradi le tega smo se odpeljali na Tromejo in od tam na planino Peč. Kljubovati dežju ni pametno, zato smo se hitro odpravili v dolino.  

V taboru na srečo ni več deževalo, zato smo se mladinci spravili narediti žičnico, z dinamično vrvjo ( tega ne počnite doma, preveč dinamike). Kot je že tipično, morajo moški zmeraj imeti glavno besedo, kaj bo ženska vedela kako narediti žičnico, čeprav je ravno prišla iz tečaja in pozna vse manevre na pamet. Med tem, ko so se prepirali so meni rasli sivi lasje. Ampak naposled so se le zmenili in mi pustili, da malce po svoje »poštrikam«, ampak ne preveč, ker drugače bi bila tragedija. ( MAN PRIDE)  Žičnica je bila postavljena in otroci so se nato kot norčki spuščali dol, takšno zadovoljstvo je bilo lepo gledati. Kmalu pa je zvonec zazvonil večerjo in vsi so izginili, čeprav je bilo potrebno pospravit, to smo nato  postorili štiri mravljice.  

 Sredino jutro je bilo napolnjeno s skrbjo in živci namreč kuhar je doživel epileptičen napad in obiskali so nas rešilci. Cel tabor je bil v šoku, prav tako je malce zagodlo vreme, zato smo se odpravili na planino pod Trupejevim poldnem ( VOŠCA ) … nič kaj zahtevnega  …      

Akcija je sledila v petk, ko sem vodila skupino na Mojstrovko, na začetku je bilo nekaj težav namreč Lei, ki je bila najmlajša je postalo slabo, zato sta z očetom Alešem raje obrnila, ampak sta kljub temu kasneje prisopihala na vrh skupaj z Ledineki. Skupinica se je brez težav vzpenjala po plezalni poti. Na vrh smo pripihali kar hitro, zato sem jih peljala še na Veliko Mojstrovko, kjer so se končno lahko spočili in najedli. Da se dotaknem še tega,ker udeleženci niti v hribih ne zdržijo brez alkohola,so se temu primerno tudi tako okrepčali. Nato, pa smo na hitro odšli v dolino in se začeli pripravljati na krst.

 Popoldne smo uspešno pripravili program in kres, zvečer pa je sledila prireditev krst in zahvale. Krst je po mojem mnenju doživljal vsak po svoje, nekateri so se nasmejali do solz, nekateri jokali od bolečine, katero so dobili zaradi »štrika« in nič kaj »šparovnega«« rablja, kar se tiče moči udarcev. Sledilo je še druženje ob kresu, katerega sem jaz uspešno prespala…
 Zadnji dan pa je sledilo pospravljanje, katero pa mislim, da vsi veste kako zgleda. :P

Vse skupaj je lepo uspelo + naredila sem 5 pripravniških tur in korak za korakom sem bližje, da postanem vodnik.

Katarina Kadivec