PRISOJNIK PO HANZOVI POTI
Objavljeno: 9 september 2012
Polni pričakovanj smo se še v svežem jutru odpravili na pot proti Prisojniku. Hanzova pot je bila popravljena in ponovno odprta.
S Koče na gozdu smo strmeli proti vrhovom, katerih se še ni dotaknilo sonce, in ugibali, le kateri je naš. Bili smo še precej jutranji. Redkobesedni smo »oblačili« varovalne pasove in preverjali ostalo opremo. Mislim, da so prvi »oživeli« fotografi; no, Milena, ki je že veselo škljocala in beležila trenutke, ki bodo postali naši spomini.
Med tem se je sončna svetloba že sramežljivo dotaknila prvih skal, nebo je počasi postajalo vedno bolj modro in razgledi, ki smo jih srkali vase, so obljubljali krasen dan. Z vsakim korakom smo bili bližje vstopu v steno, kjer smo se dokončno opremili. Avantura se lahko začne!
Marjanovo budno oko je bedelo nad nami, dajal nam je še zadnje napotke: »V steni bodo fotoaparati pospravljeni! Ko bo varno, lahko fotografirate!«...in tako naprej. Domenili smo se še za vrstni red in že smo bili v steni.
Hanzova pot na Prisojnik ali Prisank, kot ga ljubeče imenujejo domačini, je res krasna in nudi obilo užitkov. Pravzaprav ima vse; od položnih melišč, navpičnih (a dobro zavarovanih) sten, do sten, ki smo jih splezali prosto, do travniških zaplatic, ki so nas presenetile za naslednjim ovinkom in seveda ima prekrasne razglede na vršiško stran in na vrhu skoraj na cel svet! Dan je bil pravzaprav vroč za tako pozen datum in bili smo zelo zadovoljni, da je skoraj cel vzpon potekal po senčni strani.
Pred vrhom, ko smo resnično postajali že rahlo utrujeni, nas je pozdravila še »lojtrca«, še par korakov in Jeeeeeee…..bili smo na vrhu! Vzeli smo si čas za izdaten počitek in malico, slikanje, klepet z zanimivim obiskovalcem iz Jeruzalema in nekateri (beri Katarina Kadivec) so si privoščili tudi popoldansko spanje; očitno jo je naša »hitrost« dodobra utrudila! Ha!
Po vseh mednarodnih pogovorih in vsemogočih sončnih oblivih smo se zelo neradi poslovili od vrha. A dnevi so že znatno krajši in če želimo do noči sestopiti, nam res ni preostalo drugega. Pot nas je tokrat vodila po klasični Jubilejni poti, čisto za hribom, da smo veselo kukali v Zadnjico in preverjali naše zemljepisno znanje. Ko smo se prebili skozi vse pasti sestopa, ki so z vseh voglov prežale na nas, smo koooončnoooo stopili na mehko stezico. Res smo si oddahnili in to podkrepili še s počitkom v mehki travi na soncu!
Uf, tokrat nas je res čas dobro preganjal in z vzdihi smo nazaj nataknili smrdljive štunfe in prašne gojzarje in se vdali v usodo. A z mislijo na Vršič in kočo, kjer bomo dobili hladno pijačo…….so obotavljivi koraki postajali hitrejši in odločnejši. Pogovori med nami so počasi zamirali, osredotočili smo se na stezo; nismo več prav dosti razmišljali, ker v naših malih sivih celicah niti ni bilo prostora. Zapolnjeni smo bili z nedeljskimi vtisi in doživetji in z zadnjimi močmi smo tlačili vase še zadnje žarke zahajajočega sonca, popolne slike okolice z ovcami, da se nam je zdelo kot da smo v kaki legendi.
Tudi zadnji koraki so minili in težko smo se zedinili h kateri koči se je najbolj modro usmeriti. Na koncu pa tudi to že ni bilo več pomembno. Glavno je, da pridemo do prepotrebne pijače.
Okrepčani in spet zgovorni smo družno delali še zadnje korake dneva; iskreno hvaležni in zadovoljni za vse, kar smo doživeli, za srečen povratek; nekje zadaj v naših mislih pa že z načrti in idejami za naslednji podvig!
