Društvo upokojencev iz Petrovč na Šmarni gori

Bilo je  25. Septembra, ko smo na elektronski naslov Planinskega društva Šmarna gora dobili prošnjo, za vodenje upokojencev pri vsponu na Šmarno goro.

Rekel sem si, zakaj pa ne in s predsednikom sva se dogovorila, da jih popeljem  po najbolj položnih poteh do vrha.

Z organizatorjem pohoda sva se dogovorila za datum, toda dež je parkrat prekrižal načrte. Končno smo le našli dan, ki je bil primeren za pohod.

V sredo 3. Oktobra smo bili domenjeni, da se srečamo in povspnemo na vrh. Zjutraj ob 9.30 se jih je  v Tacen pripeljalo kakšnih 70 pohodnikov, toda vsi niso bili sposobni za hojo na Šmarno goro, zato smo se dogovorili z Turističnim društvom Šmarna gora, da tistim, ki ne bodo šli gor, pokažejo nekatere  znamenitosti  v okolici Šmarne gore. Gospod Kepic  jih je popeljal na ogled rojstne hiše Jakoba Aljaža na Zavrhu, ogledali so si tudi rojstno hišo Franc Rozman Staneta v Pirničah. Po končanem ogledu, pa so se odpeljali v Tacen in si ogladali še kajakaško progo na Savi. Ustavili so se tudi v gostilni Košir, kjer so se okrepčali s kavico ali kaj podobnega.

Mi »taptravi« pohodniki, bilo nas je okoli 50, pa smo se napotili proti Šmarni gori po poti čez Peske. Pohodniki iz Petrovč so bili zadovoljni z izborom poti, saj niso več tako maladi in si želijo bolj položnih in lahko dostopnih poti. Na vrh smo prispeli kar hitro, saj nismo porabili niti ene ure za vspon.  Na vrhu se nismo kaj dosti zadrževali, povabil sem jih v Zvonik, kjer  so videli in slišali kako pojo šmarnogorski zvonovi, kajti ura je bila pol dvanajstih, ko se na gori zvoni. Zanimalo jih je tudi zakaj se zvoni pol ure prej  in nad zgodbico o Turkih so bili navdušeni. Ogledali smo si tudi notranjost crkve , zanimala jih je freska  velike kupole od slikarja Matevža Langusa.  Zapeli smo tudi nekaj cerkvenih pesmi, in navdušeni so bili nad odlično akustiko cerkve.

Čas nas je preganjal, kajti ob dveh popoldne, so imeli naročeno kosilo v gostilni Bizeljc v Šmartnem in moja naloga je bila, da jih pripeljem še do tja, kajti sami niso vedeli ne kje je Šmartno, še manj pa kje je  gostilna Bizeljc. Vračali smo se po Romarski poti do kapelice in naprej po poti za Šmartno. Nekateri že malo utrujeni so komaj čakali, da pridemo do gostilne. Kar hitro smo prišli do glavne ceste, in brž v gostilno, kjer so nas čakali že tisti pohodniki, ki niso šli na vrh.  Kosilo je potekalo v prijetnem vzdušju, kajti nebi bili pravi Štajerci, če se nebi znali z vsake stvari dobro pohecati.

V zahvalo za vodenje so me povabili na kosilo, in njihova želja za drugo leto je bila, da jih popeljem še na kakšen zanimiv vrh okrog Šmarne gore.

 Franci