Stuška

Lepo sončno nedeljo, 20. maja smo se zbrali šmarnogorski planinci na parkirnem prostoru v Tacnu, da se odpeljemo proti Gorenjski in se povspnemo na Struško.

Zbralo se nas je sedemnajst in polni pričakovanja smo se zapeljali proti Jesenicam. Ker brez jutranje kavice včasih ne gre, smo se ustavili na počivališču Lipce, kjer smo si ob kavici privoščili še zadnje prebujanje.   Kmalu smo se odpeljali naprej v Slovenski Javornik , kjer smo se na parkirnem prostoru presedli v manjše število avtomobilov, da nebi višje delali nepotrebne gužve. Pot smo nadaljevali mimo lepe gorske vasice Javorniški Rovt, kjer smo opazovali čudovite bele travnike poraščene z narcisami. Po parih kilometrih vožne smo prispeli do parkirnega prostora Križovec, ki leži na višini 1222 m, kjer smo pustili svoje avtomobile.

 Križovec  se najbrž imenuje zato, ker je tukaj križišče štirih poti, ki vodijo na Markljev rovt, Planino pod Golico, Španov vrh in Pusti rovt, kamor smo bili namenjeni tudi mi. Po gozdni cesti smo se napotili mimo lepo urejenega razpela, mimo cestne zapore in po kakšnih po ure prispeli do Pustega rovta. Tu se nam odprejo čudoviti pogledi na  Malo in Veliko Golico. Pusti rovt, pod goro Veliki Zdrtnik,  je še živa planina, z dvemi pastirskimi stani, kjer preko leta še vedno pasejo živino. Pot nas vodi naprej in kmalu pridemo v gozd kjer je razpotje, leva pot pelje na Malo Golico, desna pa na Beljska planina, kamor tokrat vodi naša pot. Po kakšnih desetih minutah hoje po gozdu zoped pridemo na travnata pobočja pod  Ptičjim vrhom. Tukaj zoped  opazimo staro pastirsko kočo in po kakšnih parsto metrih zmerne strmine pridemo do sedelca Kočna na višini 1450 m . Tu je oznaka, da smo prišli do državne meje. Pot nadaljujemo desno. Graničarska pot nas pripelje na pobočje gore Korenjščice, ki z 1764m že označuje začetek grebena Struška. Tu se nam odprejo čudoviti pogledi na Julijske Alpe in greben Velike in Male Golice, kjer se lepo vidijo od cvetočih narcis belo obarvana pobočja  travnikov. Prečkamo pašno ograjo in takoj za njo se napotimo po spodnji poti, kajti zgornja  opuščena graničarska pot nas pripelje po zelo gostem ruševju na vrh Struške, mi smo pa namenjeni do Beljske  planine (planina Svečica) kjer je prijetna pastirska koča. Po slabi uri hoje po skoraj ravnem terenu pridemo do travnatih področij polnih planinskega cvetja in kaj kmalu zagledamo pastirsko kočo. Okoli pastirske koče je polno gorskega cvetj, od avriklja do Klusijevega svišča , Zojsove vijolice in še marsikaj, tako da človeku zastane dih.

Pri koči se malo odpočijemo , popijemo kakšen čaj ali kavico ter se odpravimo naprej proti  najvišjemu vrhu Struške, imenovan  Veliki vrh 1943m. Odločili smo se za krajšo in bolj strmo varianto. Po travnatih in razlednih pobočjih v eni uri dosežemo vrh, kjer stoji  kontejner  za zveze, radioamaterjev Slovenije. Na vrhu je bilo kar mrzlo, zato si v zatišju kontejnerja poiščemo zavetje.

Veter je neusmiljeno bril zato smo se odločili, da se po vshodni poti spustimo nazaj do pastirske koče. S te poti so čudoviti pogledi na severno pobočje Stola, lepo se vidi Ovčji vrh  in Dolina Medvedji dol, kjer je tudi znana Celovška koča.  Pot proti Beljski planini smo nadaljevali desno, po Lepi dolini in s tem prihranili vspon na greben Zijalke kjer vodi markirana pot. Pot po tej dolini je malo obiskana a zelo slikovita, nima zastonj imena Lepa dolina. Malo pred Beljsko planino se stezica priključi na markirano pot. Samo še parsto metrov nas loči do pastirskega stana kjer nas čakajo ostali planinci, kateri niso šli na vrh.

Po kratkem postanku in okrepčilu smo se odpravili nazaj do Pustega rovta  in naprej do Križevca kjer smo parkirali, toda tokrat smo šli po spodnji vozni poti, katero so naredili pred parimi leti in s tem olajšali dostop do planine.

 Ob zaključku našega pohoda smo bili veseli in zadovoljni, saj smo spoznali še en lep del Slovenskih planin. Domenili smo se, da za zaključek obiščemo še znano Jeseniško slaščičarno Metuljček, kjer smo s sladkimi dobrotami potrdili naše zadovoljstvo.

 Franci