Lisca

Na kulturni praznik nas je 10 pogumnih praznovalo na »naš« način; s pohodom na Lisco (948m). No, 11 nas je bilo, če štejemo še najmlajšo udeleženko, štirimesečno Luno. Pot nas je najprej vodila v Paneče, kjer sta se nam pridružila Maruša in Boris (ja, in Luna), nato smo se po vijugasti cesti odpeljali do izhodišča v Polani. Vse, ki niso pozabili na gamaše, smo z veseljem spustili naprej, da so nam utrli gaz v sneg. Sem in tja nas je skoz veje pozdravljalo sonce. Slabih 20 minut pod vrhoma stoji cerkev Svetega Jošta. Na pustno nedeljo pri cerkvici svetega Jošta pod Lisco že 15 let pripravljajo licitacijo krač in drugih suhomesnatih izdelkov. Ta licitacija se je začela leta 1998, poznali pa so jo že prej, vendar je običaj po drugi svetovni vojni zamrl. Seveda pri tem ne gre zgolj za obujanje starih običajev, saj izkupiček licitacije namenjajo obnovi cerkvice sv. Jošta. Pot ni bila ne naporna, ne dolga.

Ko smo končno zapustili gozd, nas je pozdravila čistina in na njenem vrhu - vrh Lisce. Lisca je eden najvišjih vrhov v Posavju. Čeprav ne doseže 1000 metrov nadmorske višine, pa v tem svetu, ki visokih gora ne premore, vidno izstopa. Že vrsto let je priljubljena planinska, pohodniška in izletniška točka, na katero vodi kar nekaj poti. Vrh obraščajo prostrani planinski travniki, s katerih se ponujajo eni najlepših razgledov v Sloveniji; od severa proti vzhodu vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč, Donačko goro, Macelj, Ivanščico; od vzhoda proti jugu seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega Roga in Snežnika; od juga proti zahodu vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd in Julijce s Triglavom; od zahoda proti severu so v ozadju Kamniške in Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro, Svinško planino in Golico. S ploščadi pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in Dolenjsko gričevje na južni strani doline.

Na samem vrhu se nahaja meteorološka postaja, tik pod njim pa sta planinski postojanki Tončkov dom in Jurkova koča. Na Lisco je mogoče priti po različnih planinskih pešpoteh, dostopna pa je tudi po asfaltirani cesti. Lisca je tudi vedno bolj priljubljeno izhodišče za gorske kolesarje in vzletišče za jadralne padalce ter jadralne zmajarje.

Ker so vseeno zunaj prevladovale zimske temperature, smo se umaknili v toplo zavetje koče; mastili smo se z žganci in gobovo juho; ker so pa že ravno imeli akcijo palačink (kupiš 2, dobiš 3), sladice nismo izpustili!

Sestop je bil kar prekratek, zato smo se odločili, da si ogledamo še Jurklošter. Kartuzija , ki je bila v ustanovljena 1170, je bila ena od treh najstarejših srednjeevropskih kartuzij. Kartuzija je bila 1199 iz gospodarskih razlogov razpuščena, vendar pa leta 1209 ponovno obujena. Do leta 1227 sta bila postavljena enoladijska cerkev in samostan.

V Laškem trgu so imeli kartuzijani lastno točilnico vina in javno parno kopališče s kopališkim mojstrom. Leta 1506 je bilo v samostanu 14 patrov in 6 bratov, pozneje pa se je njihovo število zmanjševalo.

Po urbarju iz leta 1542 je imela kartuzija 450 podložnikov v ožji in širši okolici, pa tudi v Rečici pri Laškem, v Laškem trgu, Debru, okoli Sevnice, Loke pri Zidanem Mostu in Šentjurju pri Celju. Samostanu so bili še posebej naklonjeni Celjski grofje, ki so mu odstopali desetino nad svojimi zemljišči, ga denarno podpirali, mu potrjevali sodno imuniteto in poklanjali nova posestva. Friderik Celjski mu je okoli leta 1430 podaril cerkev sv. Egidija v Zidanem Mostu skupaj s fevdalnimi dohodki ter potrdil pravico ribolova na območju njegove gospoščine. Celjski grofje so na samostanskem pokopališču postavili svojo kapelo, v samostanskem hodniku pa poseben oltar. V samostanski cerkvi naj bi bila pokopana Veronika Deseniška. V letu 2005 so v nekdanji kapiteljski dvorani odkrili katafalk - podstavek grobnice, za katero lahko z veliko gotovostjo trdimo, da je bila grob Veronike Deseniške. Njen nesrečni konec pa je le ena izmed zgodb, ki so dolga leta živele za samostanskimi zidovi.

Leta 1471 so samostan oropali in razdejali Turki. V času slovensko–hrvaškega kmečkega upora leta 1573 ga je napadel Ilija Gregorič. Drugič so ga kmečki uporniki izropali leta 1635. Leta 1684 je bil samostan deloma že v razvalinah.

Dokončno so kartuzijo ukinili 1595 in samostan predali jezuitom. Jezuiti so bili lastniki Jurkloštra do leta 1773, ko je bil njihov red razpuščen. Večino samostanske knjižnice so odpeljali v Gradec, le nekaj primerkov je v Ljubljani. Po zatrtju jezuitskega reda 1780 so ga večji del podrli in konec 18. stoletja sezidali novo graščino v poznobaročnem slogu. Od 1802 do 1860 je v Jurkloštru obratovala glažuta (preprost obrat za proizvodnjo stekla postavljen na gozdnem območju in kurjen z drvmi), nato papirnica, ki je bila ukinjena pred prvo svetovno vojno.

Graščino so partizani leta 1945 požgali. Od kompleksa sta ohranjena obrambni stolp in poznoromanska župnijska cerkev sv.Mavricija.

Kartuzija skriva veliko zgodovinsko pomembnih in zanimivih dejstev in zgodb, od katerih so najzanimivejše skrivnosti blaženega Odona iz Novare, filozofija Nikolaja Kempfa, spoznanja Sigrifa Švabskega in Mihaela iz Prage in druge. Jurklošter je opisan v francoski, italijanski, nemški in slovenski literaturi.

Darja