Galerija / potopis

ORGLICE

Objavljeno: 24 marec 2022 Darja

V nedeljo 13.3.2022 smo šli pogledat slap Orglice. Zbrali se ob 9.00 uri na parkirišču pri šmarskem pokopališču, 23 udeležencev in 2 pasji duši. Na naše veselje je bilo tokrat med nami tudi nekaj otrok. Parkirali smo na parkirišču, kjer pot vodi tudi na Presedljaj. K sreči smo bilidovolj zgodni, da smo stisnili naše jeklene konjiče lepo skupaj in zasedli res zadnja mesta. Slap Orglice je približno 40 m visok slap v stranski dolini hudournika Kamniška Bela, levega pritoka Kamniške Bistrice. Zaradi enostavnega dostopa do tolmunov pod skalovjem slapu je priljubljena družinska izletniška točka celo leto, posebno še poleti, saj gre večinoma poti lepo po senci ob potoku. Spodnji del pod slapom je lahko dostopen po položni, nezahtevni poti, ki sprva sledi hudourniški strugi, kasneje pa poteka po gozdu. Od vznožja skalovja pod slapom do samega slapu oz. tolmuna pod njim pa poteka nekaj deset metrov dolga nezavarovana, mestoma nevarna pot. Nekaj navdušencev nas je seveda lezlo čez in na skale, Koširjev Nejc je bil deležen pravcatega alpinističnega podviga pod budnim očesom očeta Luke. Navdušenje ob prvi pomladni plezariji je bilo veliko in tudi mala količina vode (ki je bila mestoma pomrznjena in so visele tudi ledene sveče) slapu nas ni spravil ob dobro voljo. Preden smo pricopotali do slapu, smo se ustavili še ob ostankih partizanske bolnišnice Bela, ki je slabih 10 minut pred samim slapom. Postali smo tudi ob grobu letalca. Vračali smo se delno po drugi poti in lepo zaokrožili prvi del izleta. Dan je bil res prelep in sončen, zato smo nadaljevali z ogledom Spominskega parka (obeležja ponesrečencev v alpah, tudi Humarjevo ter Plečnikovega dvorca (le od zunaj). Park je nastal v 70-ih letih prejšnjega stoletja na pobudo Planinskega društva Kamnik, ki je danes tudi skrbnik parka. Končno smo se napiti lepot vsega videnega in priznam, že rahlo utrujeni (čeprav je bil izlet kratek, je pravzaprav dolgo trajal) z največjim veseljem sedli v gostišče pri Jurju ter se pošteno okrepčali. Zrezki so viseli čez krožnike, štruklji so bili gromozanski, solata pa dobra ko hudir. Prilegla se je tudi pijača. Resnično zadovoljni smo se v poznih popoldanskih urah odpravili domov. Darja Grad Kolenc

Oglejte si celotno galerijo

ŠILENTABOR

Objavljeno: 13 februar 2022 Majda

Na sončno in malo mrzlo nedeljo, 13.2. 2022 smo se odpeljali na Notranjsko. V Pivki smo pustili avtomobile in se podali na Sv. Primož – 718m in Šilentabor - 751m. Pot je lahka in vseskozi vzorno označena. Tudi informativnih tabel je veliko. Spotoma smo si gledali ohranjeno utrdbeno zapuščino Alpskega zidu, ki ga je z namenom utrjevanja meje okoli 1930 zgradila Kraljevina Italija. Gradili so podzemne utrdbe, vojašnice, skladišča, ceste, vodne zbiralnike in podobno. Zanimivo je, da ta obrambni sistem nikoli ni služil za dejansko vojskovanje. Gradnja utrdb je potekala v največji tajnosti, saj domačini niso vedeli kaj gradijo. Delavce so pripeljali z juga Italije, domačini so dovažali le material, vodo ter hrano do stražarskih mest. Danes si te rove lahko ogledamo po predhodnem dogovoru z muzejem. Mi smo se zadovoljili z zunanjostjo ostalin. Utrdbe ali bunkerji kot jim pravijo domačini so imele in še imajo pridih skrivnostnosti. Dva največja utrdbena sistema na Primožu nad Pivko ter na Habjanovem hribu sta imela za tiste čase sodobne prezračevalne naprave s filtrskim sistemom, vodne rezervoarje, električni agregat in razsvetljavo, skladišče za hrano ter bivalne prostore za vojake. Osrednje utrdbe, ki se nahajajo na Primožu nad Pivko imajo 481 m utrjenih rovov, ki povezujejo vse funkcionalne prostore v podzemlju. Nekatere utrdbe okrog Pivke so Nemci v strahu pred partizani leta 1944 poskušali razstreliti, med njimi tudi največje na Primožu, vendar jim je to le delno uspelo. Po dobre pol ure smo si že ogledovali utrdbe na Sv. Primožu. Vrh je opremljen z žigom in vpisno knjigo. Postali smo tudi na mestu, kjer je nekoč stala cerkev. Na tem mestu in v bližini so »zmajeve črte« in s kamni označene posebno močne energijske točke. Polni energije smo nadaljevali pot na Šilentabor. Malo smo se spustili, hodili med grmiči brina in črnega trna, po travnikih in mimo ograje. Namen te visoke ograje, s kar dvema električnima pastirjema na zunanji strani, nam je neznanka. Še malo navzgor in prišli smo do vasice in na vrh k oddajniku. Vrh je na eni strani prepaden. Nudi lep razgled: Vremščica, Slavnik, Snežnik, Sv. Trojica in še kaj. Posedeli smo in pomalicali. Na Taborskem grebenu stali dve gradišči: Šilentabor in Gradišče (nismo obiskali). Tu naj bi živeli ljudje že 800 let pred našim štetjem. V začetku našega štetja so tu bivali Rimljani. Ob Šilentaboru je bil mogočen grad. Ohranjeni ostanki pričajo o mogočni utrdbi, pozidani leta 1471 kot protiturška utrdba; v njegovih 50 izbah in kaščah so pred Turki in drugimi roparji, ki so pogostoma krožili po deželi, našli zavetje prebivalci okoliških vasi z obeh strani grebena. Grad je pogorel. V izročilu je ostalo, da so ga razdejali puntarji. Kasneje leta 1700 je grad močno poškodovala strela, dokončno pa so ga razdejali Francozi v napoleonskih vojnah 100 let kasneje. Nadaljevali smo do cerkve sv. Martina, verjetno zgrajene že v 11. ali 12. stoletju. Vrnili smo se v vas in sestopili. Delno smo sestopili po poti vzpona. Zelo nas je presenetilo srečanje s planincem, ki je na ramo s seboj nesel pravega papagaja. Po srečanju smo se podali po drugi poti - mimo strelišča po gozdu samega leskovja na naše izhodišče. Zanimivega pohoda se je udeležilo 15 planincev. Pohod smo zaključili s kavico na letališču pri Postojni. Majda

Oglejte si celotno galerijo

USPOSABLJANJE POHORJE

Objavljeno: 7 februar 2022 Majda

USPOSABLJANJE VODNIKOV PZS Lani se je spremenila kategorizacija planinskih vodnikov. Nismo več razvrščeni po kategorijah A, B, D,...., ampak smo postali delavci v športu 1 ali 2. Zaradi nove razvrstitve je potrebno dousposabljanje. Vse sicer ne razumemo do natančnosti, a ena naša vodnica je že opravila zahtevane nove pogoje. Majda se je udeležila dousposabljanja v nedeljo, 6. 2. 2022 na Pohorjuv Mariborski koči.

Oglejte si celotno galerijo

JANČE

Objavljeno: 16 januar 2022 Majda

Zapeljali smo se v Laze pri Dolskem in se po markirani poti podali na dobri dve uri oddaljene Janče. Hoditi smo začeli na nadmorski viđini 280 m in na Jančah dosegli 792m. Z železniške postaje smo hodili sprva skozi vas. Presenetila nas je cerkvica, menimo, da je pravoslavna. Ob travniku smo videli izvir, ki ima zdravilno vodo. Po manjšem mostičku smo prečkali potoček ter se zagrizli strmo v breg. Obdajala nas je megla, pot je bila posuta z listjem. Ni drselo. Po slabi uri se teren položi in dvesto metrov višje pri kmetu Jernaču smo prišli iz megle. Sonce.