Galerija / potopis
ŠILENTABOR
Objavljeno: 13 februar 2022 Majda
Na sončno in malo mrzlo nedeljo, 13.2. 2022 smo se odpeljali na Notranjsko. V Pivki smo pustili avtomobile in se podali na Sv. Primož – 718m in Šilentabor - 751m. Pot je lahka in vseskozi vzorno označena. Tudi informativnih tabel je veliko. Spotoma smo si gledali ohranjeno utrdbeno zapuščino Alpskega zidu, ki ga je z namenom utrjevanja meje okoli 1930 zgradila Kraljevina Italija. Gradili so podzemne utrdbe, vojašnice, skladišča, ceste, vodne zbiralnike in podobno. Zanimivo je, da ta obrambni sistem nikoli ni služil za dejansko vojskovanje. Gradnja utrdb je potekala v največji tajnosti, saj domačini niso vedeli kaj gradijo. Delavce so pripeljali z juga Italije, domačini so dovažali le material, vodo ter hrano do stražarskih mest. Danes si te rove lahko ogledamo po predhodnem dogovoru z muzejem. Mi smo se zadovoljili z zunanjostjo ostalin. Utrdbe ali bunkerji kot jim pravijo domačini so imele in še imajo pridih skrivnostnosti. Dva največja utrdbena sistema na Primožu nad Pivko ter na Habjanovem hribu sta imela za tiste čase sodobne prezračevalne naprave s filtrskim sistemom, vodne rezervoarje, električni agregat in razsvetljavo, skladišče za hrano ter bivalne prostore za vojake. Osrednje utrdbe, ki se nahajajo na Primožu nad Pivko imajo 481 m utrjenih rovov, ki povezujejo vse funkcionalne prostore v podzemlju. Nekatere utrdbe okrog Pivke so Nemci v strahu pred partizani leta 1944 poskušali razstreliti, med njimi tudi največje na Primožu, vendar jim je to le delno uspelo. Po dobre pol ure smo si že ogledovali utrdbe na Sv. Primožu. Vrh je opremljen z žigom in vpisno knjigo. Postali smo tudi na mestu, kjer je nekoč stala cerkev. Na tem mestu in v bližini so »zmajeve črte« in s kamni označene posebno močne energijske točke. Polni energije smo nadaljevali pot na Šilentabor. Malo smo se spustili, hodili med grmiči brina in črnega trna, po travnikih in mimo ograje. Namen te visoke ograje, s kar dvema električnima pastirjema na zunanji strani, nam je neznanka. Še malo navzgor in prišli smo do vasice in na vrh k oddajniku. Vrh je na eni strani prepaden. Nudi lep razgled: Vremščica, Slavnik, Snežnik, Sv. Trojica in še kaj. Posedeli smo in pomalicali. Na Taborskem grebenu stali dve gradišči: Šilentabor in Gradišče (nismo obiskali). Tu naj bi živeli ljudje že 800 let pred našim štetjem. V začetku našega štetja so tu bivali Rimljani. Ob Šilentaboru je bil mogočen grad. Ohranjeni ostanki pričajo o mogočni utrdbi, pozidani leta 1471 kot protiturška utrdba; v njegovih 50 izbah in kaščah so pred Turki in drugimi roparji, ki so pogostoma krožili po deželi, našli zavetje prebivalci okoliških vasi z obeh strani grebena. Grad je pogorel. V izročilu je ostalo, da so ga razdejali puntarji. Kasneje leta 1700 je grad močno poškodovala strela, dokončno pa so ga razdejali Francozi v napoleonskih vojnah 100 let kasneje. Nadaljevali smo do cerkve sv. Martina, verjetno zgrajene že v 11. ali 12. stoletju. Vrnili smo se v vas in sestopili. Delno smo sestopili po poti vzpona. Zelo nas je presenetilo srečanje s planincem, ki je na ramo s seboj nesel pravega papagaja. Po srečanju smo se podali po drugi poti - mimo strelišča po gozdu samega leskovja na naše izhodišče. Zanimivega pohoda se je udeležilo 15 planincev. Pohod smo zaključili s kavico na letališču pri Postojni. Majda
USPOSABLJANJE POHORJE
Objavljeno: 7 februar 2022 Majda
USPOSABLJANJE VODNIKOV PZS Lani se je spremenila kategorizacija planinskih vodnikov. Nismo več razvrščeni po kategorijah A, B, D,...., ampak smo postali delavci v športu 1 ali 2. Zaradi nove razvrstitve je potrebno dousposabljanje. Vse sicer ne razumemo do natančnosti, a ena naša vodnica je že opravila zahtevane nove pogoje. Majda se je udeležila dousposabljanja v nedeljo, 6. 2. 2022 na Pohorjuv Mariborski koči.
JANČE
Objavljeno: 16 januar 2022 Majda
Zapeljali smo se v Laze pri Dolskem in se po markirani poti podali na dobri dve uri oddaljene Janče. Hoditi smo začeli na nadmorski viđini 280 m in na Jančah dosegli 792m. Z železniške postaje smo hodili sprva skozi vas. Presenetila nas je cerkvica, menimo, da je pravoslavna. Ob travniku smo videli izvir, ki ima zdravilno vodo. Po manjšem mostičku smo prečkali potoček ter se zagrizli strmo v breg. Obdajala nas je megla, pot je bila posuta z listjem. Ni drselo. Po slabi uri se teren položi in dvesto metrov višje pri kmetu Jernaču smo prišli iz megle. Sonce.
50 LET
Objavljeno: 12 december 2021 Darja
V soboto, 11. 12. 2021 smo v galeriji v obzidju na Đmarni gori otvorili razstavo o 50-letnem delovanju Planinskega društva Šmarna gora.
TOŠKO ČELO
Objavljeno: 12 december 2021 Majda
Sneg je pobelil gore in doline. Odpravili smo se v zimsko pravljico. V nedeljo, 12. decembra 2021 se nas je 16 pohodnikov odpravilo na Toško čelo, ki je iz Šentvida oddaljeno za 1,45 ure hoje. Toško Čelo je naselje oziroma vas. Kraj je prijetna izletniška točka, saj je z vrha slemena lep razgled na Ljubljano in širšo okolico. Vas je bila leta 1943 požgana, po vojni pa so jo obnovili. Vrh meri 552m. Nasproti bivšega »Galanta« ob Celovški cesti v Šentvidu smo pričeli naš vzpon. Pot je ves čas označena. Kar takoj je krajši vzpon, ki nas pripelje do znamenja/križa in klopi, kjer je križišče: ravno naprej je naša pot, desno proti smučišču v Guncljah, levo okoli v Šentvid. Pot je ravninska in široka – primerna za klepet. Gremo mimo »bazenčka«, ki je umetno utrjen in ga napaja manjši studenček. Tudi dalje na poti naletimo na studenček, ki ima lonček za lažje odžejanje. Ko vidimo daljnovod nad seboj , smo nekako na polovici poti. Položna pot postane bolj strma, kar nam pove, da se približujemo cilju. Mimo nekaj hiš dosežemo najvišjo točko in prečudovit razgled na Kamniško Savinjske Alpe. Spustimo se do Lovske koče. Naši možje očistijo sneg s klopi in mize. Privoščimo si čaj in »flancete«. Nejc in Ana preizkusita sani kot tudi mnogo drugih otrok v okolici doma. Vrnili smo se po poti pristopa. Tja in nazaj smo prehodili 10km.
