Galerija / potopis
Golava
Objavljeno: 26 marec 2023 Majda
Blažev bivak na Golavi Radi planinarimo. Radi gremo na vzpetine, kjer še nismo bili. Pa smo šli na Štajersko v bližino Mrzlice in Gozdnika na Golavo, kjer je Blažev bivak. Planinsko društvo Prebold je leta 2006 postavilo lesen bivak. Ljudska pesnica Tončke Veber iz spodaj ležeče vasi Sv. Lovrenca je zapisala: “Gori na robu Savinjske doline iz večnih lepot je zlita narava, tam se razteza mogočna Golava. Golava je 834m visok vrh severno od Mrzlice. Je strm, v zgornji polovici se zoži v greben, ki pa je ves porasel z gozdom. Ker drevesa še niso ozelenela, smo imeli pogled na okoliške vrhove in v Savinjsko dolino proti Preboldu, Braslovčam in Polzeli in naprej, kjer se kadi iz dimnika v Šoštanju. Po letnem PD planu izletov smo v nedeljo, 26.marca 2023 izvedli vzpon na Blažev bivak na Golavi. Vreme je obljubljalo suho dopoldne in popoldne dež. Parkirali smo na koncu vasi Matke. Malo smo hodili po kolovozu mimo kmetije. Kar hitro je pot zavila strmo navzgor in strmina do vrha ni veliko popustila. Med potjo smo presenečeno ogledovali kar velik sestoj božjega drevca ali bodike. Tudi pomladno cvetje nam je krajšalo pot: tevje, teloh, navadno volčin, trobentice, vijolice, resa in še kaj. Globoko smo dihali, pazili na trden korak ter dosegli vrh. Nekateri planinci v bivaku, drugi zunaj smo pomalicali in klepetali. Videli smo še dve poti: Andrejeva in Zvonetova pot. Domačin nam je predlagal, da se vrnemo po poti vzpona. In tako smo tudi naredili. Bilo nas je 15: Tara, Klara, Robi, Zvone, Olga, Darja, Majda, Marjan, Eli, John, Bogdana, Špela, Franček, Milena in Tibor. Obljubili smo si: drugo leto se bomo povzpeli na Kamnik in obiskali tam postavljen bivak.
Mišja šoga
Objavljeno: 23 februar 2023 Darja
V nedeljo 19. februarja smo se, namesto v Tamar, odpravili na obisk Mišje šoge (ali Hrpeljske gore). To je vrh, ki meri 737m in slovi po tem, da je (po legendi seveda) na njej živel slovenski Robinhud ali kot ga poznajo domačini – Dobrila tat; Ta je kradel bogatim in dajal revnih in tako skrbel za svoje vrste pravico in blagostanje vseh. Odpravilo se nas je 17 pogumnih (od tega 4 otroci, ki smo jih bili veseli) in ena zvesta štirinožna prijateljica Čeča. Med vožnjo do izvoza Kozina, smo pri razdrtem padli v pošteno meglo, da še meglenke skoraj niso nič zalegle. K sreči smo bili hitro skozi in že smo zapuščali avtocesto na izvozu Kozina, kjer smo se zbrali vsi skupa in si privoščili kavico ob dvomljivem gledanju v nebo; med vožnjo so namreč brisalci kar pridno delali. Z zaupanjem, da je sreča na strani pogumnih, smo parkirali v Hrpeljah, se veselili naših dveh maškar (bila je seveda Pustna nedelja) in nabrušeno začeli našo pot. Pot je res lahka, lepo označena in med klepetom je urica in pol minila kot bi mignil. Deležni smo bili okrnjenega razgleda (bo treba še enkrat po lep razgled, saj se ob lepem vremenu vidi od obale do Triglava in če imaš srečo - tudi Dolomite. ) in ne prav prijaznega vetra. Zato smo se po fotografiranju (ja, seveda je potrebno mislit že na naslednji koledar) kaj hitro odpravili naprej proti koči, ki jo je smerokaz obljubljal že čez kratkih 20 minut. Ker je naše društvo znano po tem, da radi odkrivamo nove poti, smo to storili tudi tokrat; kočo smo res našli, samo ni bila prava. Malico lahko pojemo pa res povsod in to smo storili z največjim veseljem. Že malo ohlajeni smo se vračali po drugi poti in se čudili, da smo srečevali večinoma pohodnike (ki jih ni bilo veliko) italijanskega rodu. V dolini smo se zasluženo okrepčali, se zmenili še tisto nujno, kar se med potjo nismo ter se domov odpeljali bogatejši še za en osvojen vrh. Darja Grad Kolenc Legenda o nastanku Hrpelj Legenda o nastanku Hrpelj je samo ena, ki ima vsaj smisel. Pravi pa takole: Pred davnimi leti je bil velik dan. Nek nemški grof je nameraval iti obiskati mesto Reka in naj bi šel prav po cesti skozi našo vas. Ko so prebivalci izvedeli za to novico, so bili vsi hiteli tisti dan pozdravljat grofa. Ko so zagledali grofovo kočijo, je nekdo zaklical: >Herr pelje!< Herr je po nemško pomenilo gospod, vzvišeni. Od tu naj bi nastalo ime Hrpelje. Miška Šoga in Dobrila tat Pripovedka pravi, da je na Mišji Šogi (to je staro ime za Hrpeljsko goro) imel grad človek, katerega so klicali Dobrila tat. Ta človek pa ni bil razbojnik, kakor pomislimo ob besedi »tat«. Legenda pravi, da je bil to dober in pošten človek, ki je kradel pokvarjenim in pretirano bogatim trgovcem, dajal pa je revnim. Zase je obdržal le toliko, da je preživil sebe in tovariše. Trgovci so se Dobrila tatu bali, ljudje pa so ga imeli radi, čeprav ga niso poznali. Ko pa je Dobrila tat umrl, se je izgubila vsaka sled za njim. Ljudje pravijo, da zvečer je bila utrdba na gori, zjutraj pa je ni bilo več. Kaj se je zgodilo z Dobrila tatom, pa nihče ne ve. Če gremo na Hrpeljsko goro, vidimo kupe kamenja in ostanke zidov, ki so bili najverjetneje zidovi tamkajšnje utrdbe. Rečeno je, da je Dobrila tat nekaj svojih zakladov tudi skril in zakopal. Takrat so ljudje množično iskali zaklade, našli pa »le« skrinjo srebrnikov in zlatnikov.
Bevkov vrh 1051m
Objavljeno: 2 januar 2023 Majda
Že 23. pohod na Bevkov vrh organizira PD Sovodenj. Vrh je visok 1051m in je točka slovenske planinske poti. Nahaja se med Cerknim in Spodnjo Idrijo. Vrh je poraščen z gozdom, žig pa dobimo na razglednem slemenu, ki je 5 minut oddaljen od vrha. Za izhodišče smo si izbrali Sovodenj. Prehoditi smo morali 12 km in nekako 500 višinskih m. Vzpon vzame slabo uro in pol. Kar 24 planincev se nas je zbralo – vseh starosti med 80 in 5 leti.. V Tacnu je modro nebo z belimi oblaki obetalo kar lepo vreme. Bližje ko smo vozili proti izhodišču, gostejša je bila megla. Megla nas celo turo ni zapustila, celo malo je rosilo. V Sovodnju smo kar takoj zagrizli v strmo cesto. Kmalu smo prišli do označenega razpotja poti. Po lastni presoji smo si izbrali. Nekateri so nadaljevali v desno v smeri Bevkovega vrha po grebenu. Tu vodi strma pot, ki pa je za 20 min krajša. Nekako polovica nas je nadaljevala po cesti, ki postane kolovoz. Med nami so nastale »luknje«, ker nismo vsi enako hitri. Zaradi megle se nismo več videli. Po skupinicah smo »tipali« po megli in vsi našli pravo smer. Ponovno smo se združili pod vrhom na opuščeni domačiji. Pri opuščeni domačiji "Pr' Slabet" pod vrhom Bevkovega vrha so planinci organizatorji ponudili brezplačen čaj in še druge dobrote za plačilo. Za dober razgled se je treba povzpeti še nekoliko višje do kapelice, a danes razgleda ni bilo. Čeprav ni bilo mraz, se je bilo prijetno pogreti v domačiji ali zunaj pri kurišču. Ko smo pojedli še zadnje »novoletne« dobrote iz nahrbtnikov, smo se vsi po položni poti spustili v dolino. Neprijazno vreme ni pokvarijo prijetnega razpoloženja. Pogosto ob koncu naštejem udeležence: Bom poskusila tudi tokrat. Izleta so se udeležili: Franček, Špela, Luka, Teja, Nejc, Ana, John, Bogdana, Mojca, Olga, gospodič Rajar in dve hčerki, Nika in sin, Rok in izvoljenka, Žan in Žiga, Marjan, Boro, Eli, Milena, Majda.
Novo leto na Šmarni gori
Objavljeno: 1 januar 2023 pet planink in dva planinca
Pretirano toplo vreme in tradicija sta nas ponovno zvabila na nočni vzpon na Šmarno goro. In to na Silvesterski večer. V družbi prijateljev in znancev smo dali slovo Staremu letu in pričakali Novo leto. Zelo dobra vidljivost je omogočila dober pogled v dolino na množico lučk in celo na ljubljanski eko-ognjemet.
Novoletno mesto Kranj
Objavljeno: 1 januar 2023 Romana, Milena, Majd
v TOREK, 27. DECEMBRA 2022 SMO SE Z VLAKOM ODPELJALI V KRANJ IN SE NAUŽILI PREDNOVOLETNEGA VZDUŠJA.
